Prošnjice, prvič uprizorjene leta 423 pred našim štetjem, so dramsko nadaljevanje tebanskega mita o nesrečnem kralju Ojdipu, oblastiželjnih bratih Eteoklu in Polinejku in njuni sestri Antigoni, ki vztraja pri tem, da je treba mrtve pokopati. Tokrat zahtevajo pokojne od Kreona žene in matere umrlih vojakov, ki jih je Adrast, vladar Argosa, vodil v obleganje enih izmed sedmerih tebanskih mestnih vrat. Argoške ženske nazadnje naslovijo svoje tožbe in prošnje na atenskega vladar Tezeja. Slavni junak jih usliši šele, ko dobi podporo svojih državljanov, in medtem ko se zbor že boji novega prelivanja krvi, se Tezej odloči za miroljubnejšo pot. Bodo njegova pogajanja uspešna?
Evripid (okoli 485–406 pr. n. št.), poslednji med velikimi grškimi tragiki, velja za modernizatorja atiške drame. A če se v najbolj znanih delih – Medeja, Alkestida, Hipolit, Ifigenija na Tavridi, Feničanke, Bakhantke – osredotoča na notranja doživljanja (ženskih) likov in pušča ob strani segment božanstev, v Prošnjicah spet ubere tradicionalnejši pristop. Primerjalni razmislek med (atensko) demokracijo in (tebanskim) despotizmom uvaja imperativ miru in postavlja vprašanje o političnem sistemu po meri Človeka.
