Da ti vse to povem z besedo kratko: vse znanje je ljudem dal Prometej. Starih bogov ni več, že dolgo smo sami. Sami in vse bolj razmazani med tehnologijo, s katero smo si pokorili svet in ga preuredili po svoji podobi. Kakšen dar je bil ogenj z neba? In kakšna je tragedija, kjer bistvena postavka ni od tega sveta? Starih bogov ni več, kam se je prebudil Prometej? Kdo si?
Uprizoriti tragedijo je vedno tipanje. Bodisi tipanje preteklosti, ki je morda nikoli ni bilo, bodisi tipanje nič manj zmuzljive sedanjosti; ampak vedno je najprej misliti in delati nezmožnost, napako, nevzdržnost. Danes tragedija sama ni od tega sveta in ravno v tem odpira edinstveno uprizoritveno in miselno polje. Gledališče je tehnologija, kakšen svet lahko pričaramo z njim?
