Če raziskovanje Martina Sonderkampa in Darka Dragičevića želimo razumeti v zgodovinskem kontekstu, potem lahko rečemo, da njuno delo pripada tistim praksam, ki so v sodobnem plesu druge polovice 20. stoletja doumele, da družbenega in političnega prostora ali prostora emancipacije ni mogoče razumeti brez razumevanja posebnosti temeljnih fenomenoloških – materialnih dinamik (individualnih ali mnoštvenih) teles v odnosu do kraja in njegove utilitarnosti, ki ji pravimo prostor. Tovrstne raziskave so v sodobnem plesu stalnica, odkar je francoski fenomenolog Maurice Merleau-Ponty svoja dognanja strnil v delo z naslovom Fenomenologija zaznave (1945).
V seriji predstav pod skupnim naslovom Približevanja Sonderkampa in Dragičevića zanima, kako se telesa umeščajo v prostor, kako v njih zaživijo ter kako se telesa povezujejo s stvarmi (materiali/predmeti) in tudi med sabo. Želita pokazati, kako se prostorska materialnost razgrinja v telesih in kako telesa učinkujejo na zunanjo materialnost. Raziskujeta, kako se telesna čutnost prenaša na materialnost in kako se na ta način telesa podaljšujejo v prostor ter ga tako tudi spreminjajo. Osredotočata se na to, kako se telo giba skozi te esktenzije in kako drugi (gledalec) zaznava telo pri tem početju.
Njuna temeljna vprašanja so: Kako bi lahko naredili zemljevide, ki hkrati vplivajo na telesa in zunanji prostor? Bi lahko te zemljevide prepisali v koreografske metode? Ali niso že notacija gibanja? Kako bi lahko ustvarili zemljevide, ki bi se iz vizualnih medijev sami od sebe vpisali v prostor in telo? Kako bi lahko razširili omejitve materiala, s katerim se takšni zemljevidi proizvajajo? Z najmanjšimi možnimi zbliževanji si avtorja prizadevata voditi gledalčevo pozornost k relacijskim spremembam in premestitvam, ki se dogajajo med telesi in prostori.
Martin Sonderkamp, koreograf, plesalec, glasbenik in v mednarodnem prostoru eden izmed najbolj iskanih plesnih pedagogov, je diplomiral na SNDO (Šoli za razvoj novega plesa) v Amsterdamu. Preden se je začel ukvarjati s plesom, je svoje veščine ostril na področju vizualnih umetnosti, športa in glasbe. S koreografskim, improvizacijskim in pedagoškim delom je obšel Evropo, Azijo in Severno Ameriko. Sodeloval je z umetniki, kot so Katie Duck, Sharon Smith, Amanda Miller, Steve Paxton, Jonathan Burrows, Meg Stuart, Benoît Lachambre, David Hernandez, David Zambrano, Julyen Hamilton, K. J. Holmes, Nina Martin in Kirstie Simson. Kot pedagog in član upravnega odbora sodeluje z regijsko mrežo Nomad Dance Academy. Na Visoki šoli za glasbo in ples v Kölnu vodi magistrski program sodobnega plesa. Sonderkamp je v preteklih desetletjih kot plesni pedagog večkrat obiskal Ljubljano. Živi in dela v Berlinu in Kölnu.
Darko Dragičević je vizualni umetnik in filmski ustvarjalec, ki živi v Kölnu in Berlinu. Magistrski študij vizualnih umetnosti in diplomski program vizualnih komunikacij je končal na International College of Arts & Sciences v Milanu, diplomo iz filmske režije pa je pridobil na newyorški Akademiji za film. Dragičević se v svojih raziskavah in interdisciplinarnih projektih osredotoča na metodološka presečišča znotraj vizualnih umetnosti, performansa, filma in teksta. Njegova dela so bila nagrajena na Mednarodnem filmskem festivalu za kulturo henidkepa Bosifest v Beogradu, na 57. Mednarodnem festivalu kratkega filma v Oberhausnu v Nemčiji in na festivalu Casa Del Roma v Rimu.