Alain Badiou v svoji Hvalnici ljubezni, besedilu, ki je nastalo kot javni dialog o ljubezni v okviru serije »Teater idej« – 14. julija 2008 jo je organiziral Festival Avignon – začenja svoj platonski dialog (v katerem seveda odigra vlogo Sokrata, majevtika, porodničarja Idej(e) o ljubezni v času po post-postmoderni (izraz je Dolarjev) v dialogu z Nicolasom Truongom) z mislijo Arturja Rimbauda: »Ljubezen je treba na novo iznajti …« Badiou svoj protokol, svoj prototekst o erosu razgrne skozi epistemološki upor proti izdajstvu ljubezni, ki ga v času dialoga v Avignonu sproži oglaševalska akcija Meetic v Parizu. Le-ta na plakatih propagira naslednje slogane: Izberite ljubezen brez tveganja! – Lahko smo zaljubljeni, ne da bi se na smrt zaljubili! – Zaljubljeni do ušes, a brez bolečine! V uporni gesti Badiou povzame »košček Realnega«, da ga ta kampanja (ljubezenskega coachinga/dobili boste torej trenerja, ki vas bo pripravil na spopad s preizkušnjo) spominja na propagando ameriške vojske, ki se je v nekem trenutku oglaševala kot »vojna brez mrtvih«. »Vojna brez mrtvih, ljubezen brez tveganja, brez naključij, brez srečanja … V vseh teh sredstvih splošne propagande vidim prvo grožnjo ljubezni, ki bi ji rekel varnostna grožnja.« (Badiou) S tem ljubezni odrekamo pomembnost, varnostna grožnja pa jo pripelje v neposredno bližino trditve, da je ljubezen le »varianta posplošenega uživaštva, varianta figur užitka.« Badioujeva prva stava je, kako zagotoviti ljubezenskemu diskurzu vznik ob globoki izkušnji drugosti, iz katere je ljubezen stkana, kako misliti prizorišče Dvojega … Zato »moramo proti varnosti in udobju na novo izumiti tveganje in pustolovščino«.
Jane Austen v svoji briljantni stilistiki milega in taktilnega skepticizma prizorišče Dvojega gosti okoli nesporazuma – »čas romana je čas nesporazuma« (Rastko Močnik) – okoli sinopsisa torej, da prvi vtisi prevzetnosti in pristranosti nujno varajo, hkrati pa je hamartija notranji pogoj, da se prva (in prvotna) spodletela srečanja na koncu enigme romana spremenijo v svoje nasprotje. Obe glavni figuri romana Na prizorišču Dvojega sta postavljeni v polje dvojnega nesporazuma: Darcy je tako rekoč z izreko prvega stavka postavljen v polje »napuha«, prevzetnosti, Elisabeth pa v polje predsodka, pristranosti; Elisabeth vidi skozi prizmo pristranosti prevzetnost in napuh Darcyja, Darcy pa skozi prevzetnost pristranost (ozkost, enopomenskost) Elisabeth. Rastko Močnik pravi: »A to naključje seveda nikakor ni naključno, zakaj pove nam prav to, da sta protagonista v romanu Prevzetnost in pristranost drug drugega že vnaprej izbrala prav na podlagi te zmote … Začetna antipatija med junakoma Jane Austen je potemtakem že prvi učinek narcisistične izbire predmeta ljubezni, saj je med vsemi možnimi partnerji izbran prav tisti, ki omogoča pravilnost v zmotnem presojanju in ki potemtakem nudi oporo, da moteči se subjekt lahko vztraja v svoji samovšečni zaslepljenosti.«
Prevzetnost in pristranost: prizorišče Dvojega je uprizorjena kot sinteza postdramskega poskusa in filozofske prečnice, v kateri uprizoritvena umetnost ljubezen izumlja na drugačen način trajanja, kjer sta napačni prvi stavi – prevzetnost in pristranost – na koncu poiskani in prevedeni skozi mišljenino obrata – ljubite tisto, česar nikoli ne boste videli dvakrat.