Vito Taufer ima za seboj že dolgo, razburljivo in pomembno režisersko pot, in kar nenavadno se zdi, da se doslej še nikoli ni soočil s Cankarjem.
Janko Kos ugotavlja, da ima Cankarjevo Pohujšanje mnoge prvine ljudske igre, prek tega pa tudi tradicionalne vaške zgodbe, toda tradicionalni motivi imajo v tej drami novoromantični pridih; taka sta tudi razbojniški umetnik Peter in Jacinta kot prispodoba avtonomne umetniške ustvarjalnosti.
Vito Taufer Pohujšanje vidi predvsem kot univerzalno, brezčasno pravljico, kot nesramen in neotesan buffo.
