Pogovori na štiri oči

Pogovori na štiri oči so zadnji del avtobiografske trilogije Ingmarja Bergmana, v kateri vrhunski mojster filmske, gledališke in literarne govorice izjemno čuteče, psihološko tenkočutno in hkrati neizprosno iskreno izrisuje portreta svojih staršev v primežu konservativne družbe z začetka 20. stoletja. V Pogovorih na štiri oči se Bergman posveti predvsem svoji materi. Gre za intimni portret lepe, inteligentne in odločne Ane, ki se je prenagljeno odločila za zakon s pastorjem Henrikom in zelo kmalu spoznala svojo zmoto. Po dvanajstih letih bolj ali manj nesrečne zveze, v kateri so se rodili trije otroci, se Ana zaplete v ljubezensko razmerje z mlajšim moškim. Gre za eno najbolj pretresljivih študij ženske, razpete med ljubeznijo in dolžnostjo, omahujoče med moralnimi zadržki in uporništvom, med občutki krivde in strastnim zanosom. Bergman v skorajda liričnih opisih tako materine pojave kot njenih duševnih stanj izraža do nje globoko sočutje in razumevanje. »Kirurg človekove duše«, kakor so poimenovali Bergmana, v tem delu ponovno briljantno razvija tematiko o človekovi ujetosti v prostoru in času: pogled nam sicer uhaja skozi okna, a kaj, ko vrata ostajajo zaprta. Roman je sestavljen iz petih pogovorov ter Epiloga-Prologa. Pogovori se zvrstijo v časovnem obdobju desetih let, vendar si ne sledijo kronološko. Ana se pogovarja s pastorjem Jakobom, ki jo pozna že od ranega otroštva, z možem, ki se ji razkriva v vse mračnejši luči, z materjo, ki ji je zakon odsvetovala, zdaj pa je nepopustljiva, s prijateljico, ki ji zvesto stoji ob strani … Ingmar Bergman je Pogovore na štiri oči kmalu po izidu predelal v filmski scenarij. Film je bil posnet leta 1996 v režiji Liv Ullmann.