Vsestranska umetnica Svetlana Makarovič (1939) je s svojim ustvarjanjem zaznamovala različna področja slovenskega kulturnega življenja – kot pisateljica, pesnica, igralka, pevka skladateljica, ilustratorka in režiserka. Njene pravljice so zelo priljubljene med otroki in mladino, čeprav sama pravi, da so njena ciljna publika odrasli ljudje, ki so ohranili otroškost, vendar niso otročji. V pravljicah je ustvarila samosvoj slog, v njih prevladujejo živali z dobro oblikovanimi značaji, ki odslikavajo hibe in slabosti človeškega sveta. Za svoje ustvarjanje je prejela številna ugledna priznanja in nagrade (Sterijevo pozorje, 1968; nagrada Prešernovega sklada, 1976; Prešernova nagrada, 2000; zlati red za zasluge Republike Slovenije, 2009; Levstikova nagrada za življenjsko delo, 2011; naziv častne meščanke Ljubljana, 2011; zlatnik poezije, 2012). Leta 1997 se je uradno upokojila, vendar je do danes ostala dejavna in ustvarjalna. V svojem pisanju, predvsem v kolumnah, je bila vedno odkrito in neprizanesljivo kritična do krivic, ki se dogajajo, do nestrpnosti do drugačnih, do rimskokatoliške cerkve in do "vsesplošne ljudske bebavosti". Za eno svojih najlepših pravljic Pekarna Mišmaš leta 1975 dobila Levstikovo nagrado, danes pa pravljico lahko uvrstimo med slovensko pravljično klasiko.
Dobrodušni, vedno nasmejani in skromni pek Mišmaš peče najboljši kruh daleč naokoli, z njim vsak dan razveseljuje vaščane in ga z veseljem daje revnim otrokom zastonj. Ne druži se z vaščani, drži se zase in nikoli ne stopi v tujo hišo. Od zlobne, opravljive vaške mlinarice Jedrt kupi vsak mesec le tri majhne vreče moke, njej pa nikakor ne gre v glavo, kako lahko iz tako malo moke speče toliko dobrega kruha. Jedrt je jezna na Mišmaša, ker od nje kupi tako malo moke, da se mora vsak teden s svojo cizo odpraviti v sosednjo Kurjo vas, da moko proda Kurjemu peku, zato se odloči, da bo prišla Mišmaševi skrivnosti do dna.
Pekarna Mišmaš je zgodba o dobrem peku, ki nesebično peče najboljši kruh in z njim razveseljuje vse ljudi, ter o nevoščljivosti in zlobi, ki prijaznega peka prežene iz vasi. Je zgodba o omejenem posamezniku, ki iz zlobe in nevoščljivosti povzroči škodo vsej vasi, o vaščanih, ki se ne postavijo za dobrega peka, temveč nasedejo zlobnim govoricam, in o dobrosrčnem peku, ki si ne dovoli, da bi ga taka skupnost omejila in mu krojila življenje.
