Nevarna razmerja

Choderlos de Laclos (1741–1803), vojaški oficir iz Amiensa, je v psihološko precizni, fascinantni in večno aktualni literarni mojstrovini Nevarna razmerja (1782) razgalil ciničnost, hipokrizijo in hladnokrvnost aristokratske družbe. Leta 1985 je angleški dramatik Christopher Hampton opravil odlično odrsko dramatizacijo romana, po kateri bo nastala naša uprizoritev.

V Nevarnih razmerjih se hoče Markiza du Merteuil maščevati mlademu ljubimcu, ki se je ogrel za deviško Cecile de Volanges, s katero se namerava poročiti. Merteuilova se s prošnjo, da zapelje bodočo nevesto, obrne na preizkušenega zapeljivca, svojega bivšega ljubimca vikonta Valmonta. O njem ima gospa Volanges, pred katero hči Cecilija skriva seksualne učne ure z Vikontom, izdelano mnenje: »Ljubezniv in zapeljiv je pač, a ker je še v večji meri hinavski in nevaren, že od rane mladosti ni storil koraka ali izrekel besede, ki ne bi prikrivala kakšnega naklepa, slednji njegov naklep je bil nepošten in hudodelski.« Oborožen s svetohlinstvom se Valmont loti tudi očarljive, pobožne in krepostne gospe Tourvel. Markiza du Merteuil dvomi v Vikontovo zmago pri Tourvelovi, a v Valmontu beseda »nemogoče« prebudi strastno željo, da osvoji nedosegljivo. V boju za moč in oblast se bivša ljubimca in zaveznika spopadeta na »biti ali ne biti«, od koder oba izstopita kot poraženca.