Na ulici

Orkester »Dunajski filharmonikarji« (»Die Wiener Ziehharmoniker«) je nastal na pobudo dunajskega harmonikarja in avtorja Otta Lechnerja leta 2009, povod za to pa je bila izvedba slavostnega otvoritvenega koncerta okroglega 10. mednarodnega festivala Akkordeon Festival Wien, največjega festivala drugačne in raznovrstne glasbe za harmoniko v Evropi. Jedro orkestra sestavlja okoli petnajst avstrijskih glasbenic in glasbenikov, od ustanovitve dalje pa je njegov stalni avtorski in izvajalski član tudi slovenski harmonikar Bratko Bibič (glej poimensko zasedbo spodaj). Programsko sledijo »Dunajski filharmonikraji« načelu »composers orchestra«: v središču in težišču koncertnega programa orkestra so predvsem skladbe in glasbene ideje članic in članov, ki izhajajo iz zelo raznolikih glasbenih zvrsti in pristopov in katerih edini skupni imenovalec je pravzaprav le ta, da vsi igrajo harmoniko – pa najsibo gumbno ali klavirsko, kromatično ali diatonično. Tako se - medtem ko ansambel polka, valčka, rocka in swinga skozi večer - eksperimentalno druži z všečnim, strogi aranžma s kolektivno improvizacijo. Na programu je tudi nekaj skladb mojstrov harmonike, kot sta Američan slovenskih korenin Guy Klucevsek in (pokojni) Šved Lars Hollmer, s katerima (in s finsko harmonikarko Mario Kalaniemi) sta Lechner in Bibič desetletje in pol sodelovala v uglednem mednarodnem kvintetu harmonik Accordion Tribe (1996-2010). Na izročilo tega kvinteta navezujejo »Dunajski filharmonikarji« - obenem z že omenjenim načelom »composers orchestra« - tudi z nespregledljivo zastopanostjo harmonikark, s povezovanjem starejše, srednje in mlajše generacije in s spoštovanjem individualnosti vseh svojih članov in članic. Ne gre jim torej toliko za enostavno oživljanje tradicije nekoč izjemno priljubljenega, danes pa enako deficitarnega, pri nas predvsem na (redke) glasbene šole omejenega harmonikarskega sestava, temveč za razširjanje tako lastnih glasbenih obzorij kot tudi publike skozi individualno in skupno raziskovanje novih potencialov stare ideje harmonikarskega ansambla – kolektiva. Ali bi torej lahko govorili o nekakšni »novi harmonikarski dejanskosti?« se sprašuje Otto Lechner. In odgovarja:  »Zakaj pa ne: s svoje dolge poti je harmonika spet pripotovala naokrog in (v)zdihuje vonjave širnega sveta«.