Mi ne gremo nikamor

Romantiziranje »dobrih starih časov« ljudje ritualiziramo enako kot idealiziranje »svetle prihodnosti«. Nostalgija in utopija trčita v kaotičnosti sedanjega trenutka, v katerem živimo, pri čemer se razpršenost neštetih perspektiv, resnic in identitet kaže v pomanjkanju in nezaupljivosti do skupnega in javnega. Kako torej misliti ali celo živeti utopični trenutek v sedanjosti in prihodnosti? Sledi in dokaze življenja odlagamo na smetišče nekega distopičnega centra za ponovno uporabo. Posamezniki pa partikularno iščemo svetove, skozi katere osmišljamo lastno bivanje. Predstava uporablja arhiv osebnih predmetov iz vsakdanjega življenja in ustvarja intimna okolja osebnih spomenikov, ki se reflektirajo v širšem družbenem kontekstu. Dialog med zasebnim in javnim se je skrčil na birokratski aparat, ki lahko misli zgolj sam sebe. Res je zapleteno. Res bi radi naredili »pravo stvar«. Res nočemo »zajebat«. Res je zapleteno.