V tej zgodbi znan francoski politik Edouard Herriot, predstavnik delavcev, levičar, obišče Kijev. Zanj je treba v sveti Sofiji, materi vseh ruskih cerkva, prirediti lažno religiozno mašo ter s tem prikazati, kako revolucionarji skrbijo za dušni mir svojih državljanov. Kaj nismo vsi še do nedavnega kazali takšen obraz? Zdaj pa za promocijo počnemo prav tako neverjetne reči, s katerimi javnost prepričujemo o svojih iskrenih namenih. V ozadju pa revolucija žre svoje otroke.
Marko Čeh, kot režiser uprizoritve, nikakor ne prepisuje Danila Kiša. Njegov naslov je oporna točka, s katero piše svojo poetiko. V njej se kaže zgolj večno varanje tistih, ki nam krojijo usode, umetniki pa smo preganjani. Če citiram le en stavek, na katerega bi morali vsi pomisliti: »Kultura je edina stvar, ki ostane, ko je vse drugo pozabljeno.« Mehanični levi so izhodiščna točka Potemkinove vasi, za fasado katere se skrivajo revščina, obup in uporništvo. V samem izhodišču pa je individualna usoda revolucionarjev in tajnih agentov enaka usodi prevarane žene, ki si želi ljubiti, a z iskrenostjo ne more pridobiti, temveč se mora tudi sama podvreči sistemu, ki ji vlada.
V naši predstavi ni zmagovalca in ni poraženca, v naši predstavi je analogija s Kiševim začetkom romana Grobnica za Borisa Davidoviča: »Edina nesreča (nekateri temu pravijo sreča) zgodbe, ki sledi, zgodbe, ki rojeva v dvomu in negotovosti, je, da je resnična: zapisala jo je roka častivrednih ljudi in zanesljivih prič …« Če bomo zaradi tega preganjani, kot je bil avtor Danilo Kiš, si dandanes ne znamo predstavljati, toda napad na svobodo mišljenja morda nikdar v zgodovini ni bil tako brutalen, kot je danes. Tega se ne zavedamo, a zmeraj bolj prodira v pore našega življenja in se razrašča v nepredstavljiv virus zla, ki svet, kot cunami, utaplja v razvratu in razsipništvu na eni strani ter bedi, ki jo doživlja vse večja množica zapornikov v lastnih domovih. Kako se boste odločili v prihodnosti, ko boste zapuščali predstavo, je stvar trenutnih okoliščin in vašega razpoloženja. Morda boste le zamahnili z roko, morda pa se v vas zbudi sočutje, v katerem boste skušali ubirati pot zavedanja smisla v nesmislu zgodovinskih dejstev, da literatura in umetnost morata spreminjati potek dogodkov ter opozarjati na napake.
