Na oder razprostrta enakomerna plast peska. Belo pobarvana telesa med gibanjem v pesek izrišejo zareze, po uri in pol na površini nastane relief, ki so ga izklesale kretnje plesalcev. Scenografijo krasijo odtisi reliefov fosilnih morskih lilij iz paleozoika.
»Fosili tiho govorijo o svojem nekdanjem obstoju. O dejstvu, da so bili nekoč živi. To vsebino naglaša tudi podnaslov Prekipevanje morja, zemeljski mir. Naslov Meguri pomeni 'vrnitev' in podčrtuje glavno temo kroženja in rotacije.« (Ushio Amagatsu)
Predstave skupine Sankai Juku so eterična, vizualno izčiščena doživetja. Podobe iz sanj.
Naslov predstave, beseda meguri, je izraz za kitajsko pismenko, ki poimenuje vse, kar kroži: tok časa, cikel štirih letnih časov, gibanje Zemlje.
Skupina Sankai Juku, ki jo vodi Ushio Amagatsu, učenec Tatsumija in Ona, ustvarja žlahtne gledališke presežke. Amagatsu pravi, da je večnost osrednji motiv vseh njegovih odrskih mojstrovin; človekovo bivanje je omejeno, vendar pa postavljeno v neskončnost vesolja. Medtem ko se evropski in ameriški ples ukvarjata predvsem z vidnim telesom, ga zanima nevidno telo, v nasprotju z evropsko in ameriško plesno tradicijo, ki teži k temu, da bi se osvobodila težnosti, bi rad dosegel sozvočje z njo.
Buto je posebna oblika plesnega gledališča, ki se je na Japonskem razvila sredi prejšnjega stoletja kot protiutež tradicionalnega gledališča in vplivov Zahoda. Za utemeljitelja veljata karizmatična Hijikata Tatsumi in sanjski Kazuo Ono, ki je nastopal vse do svojega stotega leta.
»Danes buto zaobjema vrsto slogov, od grotesknosti do izčiščenega minimalizma ter od erotike do komike. Teži k preseganju razumskega in resničnega, androginem osvobajanju in se bolj kot na telesno lepoto osredinja na primarno izražanje danosti človeškega obstoja.« (William Andrews, Japan Times)