Mati Korajža

… o ponovnem združenju slovenskih ulično-gledaliških umetnikov …
Domača ulična produkcija je v zadnjih letih pokazala nekaj zanimivih smeri razvoja ulične umetnosti. Kljub temu, da so domači ulični umetniki povezani prek festivalskih dogodkov pa Gledališče Ane Monro že vrsto let ni obsežneje združilo moči z ostalimi ulično-gledališkimi skupinami pri pripravi ulične predstave. Posamezna sodelovanja na različnih nivojih so sicer prisotna ves čas, a zadnja velika slovenska ulična koprodukcija sega v leto 1999, ko so moči združili Gledališče Ane Monro, KUD Priden možic, Dejmo stisn't teater, Teater Gromki, teater Torpedo ter Javšnik in drugovi ter skupaj ustvarili predstavo Pasijon. Izvedena je bila dvakrat, v Ljubljani in Mariboru, na festivalu Ana Desetnica.

Sedaj je čas za novo vseslovensko akcijo. Gledališče Ane Monro bosta v predstavi Mati Korajža igralsko zastopala Goro Osojnik in Matjaž Ocvirk. Pridružila se jim bo inovativna in prodorna zasedba Ljudovcev. Kud Ljud je z Invazijo roza bitji v zadnjih treh letih poskrbel za pravo evforijo tako v slovenskem kot tudi mednarodnem ulično-gledališkem prostoru. Režiserja in umetniška vodje Vida Cerkvenik Bren in Jaša Jenull bosta z ostalimi Ljudovci tudi ključna pri pripravi osnovnega scenarija za postavitev Brechtove drame na ulico. Sicer pa bodo z Mati Korajžo korakali še: Alenka Marinič (članica Bimbo Teatra), improligaš Luka Korenčič, Goran in Anja Završnik (KD Priden Možic), Manca Uršič (iz zasedbe duo Niavke), Kaja Balog in Tea Vidmar (iz zasedbe Trije težki), Brane Solce (Teatro Papelito), plesalka in koreografinja Vita Osojnik, lutkarica Barbara Bulatovič in člani kreativnega laboratorija, ki se bodo Materi Korajži pridružili iz tujine. V prvi vrsti so to študenti litvanske Univerze za glasbo in gledališče, pod vodstvom režiserja Agniusa Jankevičiusa ter tudi številni drugi posamezni umetniki iz Bolgarije, Italije in ZDA, ki so skupaj soustvarjali na številnih delavnicah po Evropi. Močna bo tudi zasedba iz Turčije, ki je plod sodelovanja Gledališča Ane Monro s konzervatorijem Anatolijske univerze v Eskisehiriju.

 … o postavitvi Matere Korajže na ulico …
Gotovo je izziv na ulico postaviti predstavo narejeno po tekstualni predlogi. Pa tudi tema vojne in ljudi, ki so hote ali nehote vpleteni vanjo, se zdi še kako aktualna, še posebej zaradi posledic krize, ki zelo realno pritiska k tlom t. i. prvi svet. Obenem pa je podoba vojaške branjevke, ki po svetu vleče svoj voz zelo ulična. Na splošno se zdi, da je Brecht s svojim potujitvenim efektom v resnici precej uličen, saj znotraj črne italijanske škatle ves čas opozarja, da gre za gledališče in ne za resnično življenje, kar pa je v resnici tudi tisto, kar poskuša ulična umetnost ustvariti na ulici – gledališče v okolju resničnega življenja. Metafora vojne je v ulični predstavi Mati Korajža sicer temačna, a globoko občutena.

 … oblika predstave …
Predstava je popotna in se premika skupaj z gledalci, ki so vključeni v dogajanje. Osnovo predstavlja voz Matere Korajže, vojaške branjevke. Vendar ta voz ni dejanski, posebej za to prirejen tricikel s premikanjem po ulici le povezuje posamezne prizore predstave, predstavlja sceno, ki jo z večjimi in manjšimi posegi oblikujejo posamezni akterji, kot so Mati Korajža s svojimi otroki, veliki general, glasniki in vojska, ki z različnimi intervencijami posegajo v prostor. Gledalci kot povezana celota se v nekem trenutku tako kot akterji razdelijo v dve skupini. Vsaka s svojimi motivi, parolami, simboli, a zanimivo z vzklikanjem podobnih gesel s katerimi se poistovetita. Vse kaže, da bo prišlo do konfrontacije, do dejanskega spopada … a v tem trenutku se na sceni pojavijo dekleta, ta bodrijo zmagovalce, posujejo jih s cvetjem. Kar je še pred nekaj trenutki nakazovalo spopad, se sprevrže v prešerno zabavo, v osvoboditveni ples, vsi slavijo, le Mati Korajža zapusti prizorišče …