"Mala Luna je prispodoba za otroka. V tej igri sem hotel uprizoriti prav radost in bolečino odraščanja ter razpetost človeškega življenja med dva pola: med Dan in Noč, med Delo in Igro. Sonce je kralj Luči, Luna je princesa Noči. Sonce je kralj Dela, Luna je princesa Igre. Skozi lik Lune sem hotel izraziti svojo lastno nemogočo željo po vrnitvi v otroštvo. Luna je namreč edino bitje na vesoljnem svetu, ki vsak mesec zraste iz mlaja v ščip ter se znova vrne v kraj in krajec svojega otroštva. Luna je edini večni otrok.
Kot vsak otrok tudi Luna hrepeni po tem, da bi čim prej odrasla. Zaljubi se v Sonce in mu zavida njegovo velikost in svetlobno moč. A ko odraste v polno Luno, presenečena spozna, da odraslost prinaša težke dolžnosti. Sonce ji razodene, da mora vsak dan in vse svoje dni od jutra do večera izdelovati svetlobo, da bi porajalo in ohranjalo življenje v vesolju. Ko Luna okusi grenkobo odraslosti, se ji stoži po brezskrbni otroški igri, zato se začne spet manjšati." (Boris A. Novak)
