Giacomo Puccini (1858–1924) je nedvomno ena najmarkantnejših glasbenih figur italijanske opere ob prelomu 19. in 20. stoletja in še danes velja za avtorja, ki je revolucionarno preoblikoval italijanski belcanto v njegovi zadnji "evolucijski" stopnji pred preskokom v verizem. S svojimi tehtnimi glasbenogledališkimi deli je dokazal mojstrstvo glasbenega izraza ter neprekosljiv smisel za odrsko upodabljanje kompleksne palete človeških značajev. Med dvanajstimi opernimi naslovi zavzema posebno mesto opera La bohème, ki se vsebinsko opira na naturalistični roman Scènes de la vie de bohème (Prizori iz boemskega življenja) francoskega pisca Henrija Murgerja, obenem pa zaznamuje tako slogovni kot karierni prelom Puccinijevega življenja in ustvarjalne poti. Opera je kljub mlačnemu odzivu publike po praizvedbi 1. februarja 1896 v torinskem Teatru Regiu (dirigiral je Arturo Toscanini) skladatelju prinesla veliko mednarodno slavo in ugled (že nekaj mesecev po praizvedbi v Palermu je občinstvo z navdušenjem sprejelo operno delo, naslednje leto pa je bila opera izvedena tudi Los Angelesu in od takrat je repertoarna stalnica vsakega opernega gledališča, vrednega svojega imena).
Puccinija je nedvomno prepričala pretresljiva ljubezenska zgodba, ki se globoko v pariški bedi (sredi Latinske četrti) splete med šiviljo Mimì (s pravim imenom Lucia) in vagabundskim pesnikom Rodolfom. V družbi Rodolfa in njegovih prijateljev (slikarja Marcella, glasbenika Schaunarda, filozofa Collina in ekstravagantne kokete Musette) se Mimì odpre novo življenjsko in predvsem duhovno bogato poglavje, ki pa se zaradi socialne stiske, bolezni in težavnih preizkušenj ljubezni vse prehitro in tragično konča. Četudi se Puccini v kompozicijskem smislu še vedno opira na Verdijevo prekomponirano opero, razmejeno s posameznimi točkami, pa je v La bohème naredil pomenljiv korak naprej v smislu glasbenega naturalizma in adaptacije Wagnerjeve "doktrine" glasbene reprezentacije s pomočjo vodilnih motivov, ki v odrski prostor vnašajo specifično funkcijo oziroma karakterizacijo. Kljub temu pa se poleg ambicioznejše glasbene pisave, ki se kaže predvsem v barvitejši orkestrski paleti in pretanjenih zvočnih konstelacijah – te spominjajo mestoma celo na simbolne podobe impresionizma –, Puccini osredotoči na lepoto človeškega glasu, ki v polnih registrih soprana in tenorja osrednjega ljubezenskega para uteleša najglobljo potrebo po ljubezni in človeški toplini ter neizmerno žalost ob izgubi bližnjega.
