Tudi zgodovina je polna velikih lakot. Vendar – kot se je spraševal Janez Pipan, ko je režiral Hamsunov Glad – koliko nas sploh še ima izkušnjo stradanja, koliko ljudi pozna občutek vseprežemajoče lakote? Je lakota v območju in dobi relativnega obilja sploh še predstavljiva?
Karolina Brzuzan iz Varšave, ki dela na presečišču vizualne umetnosti, performansa, publiciranja in kulinarike, se je lakote lotila skozi optiko raziskave mehanizmov, ki upravljajo naša družbena življenja, z vidika naših individualnih in osebnih izkušenj zgodovine. Pripravila nam bo obroke, ki so jih jedli v izrednih okoliščinah, obroke stradanja. In ker lakota ponavadi ne vznikne iz osebnih okoliščin, ampak iz družbenih, se seveda skozi pripravljene obroke prav čutno približamo vojnam, korupciji, lahkotam, genocidom … Vabljeni na obrok cum grano salis.