Po velikem uspehu leta 1985 prvič izvedene opere Viktorja Parme (1858–1924) z naslovom Urh, grof Celjski je skladatelj ustvaril Ksenijo (1897), ki si jo je občinstvo zapomnilo predvsem po glasbi, kajti znamenita medigra je postala prava uspešnica, nekakšen slovenski ekvivalent znamenitim opernim delom poznega 19. stoletja, kot sta jih ustvarjala Mascagni in Puccini. Do druge svetovne vojne je bila ta opera poleg Gorenjskega slavčka največkrat izvajano slovensko operno delo. Z novo premiero te pomembne slovenske opere je bila obeležena tudi 125-letnica ljubljanske operne hiše, zgrajene 1892. leta.
Vsebina
Aleksij je ljubil Ksenijo, vendar so ju starši ločili. Od žalosti je fant postal duhovnik in odšel v samostan, vendar Ksenije ni mogel pozabiti. Ne samostanska tišina ne samota mu nista prinesli tolažbe in miru.
Sedanjost: Medtem ko se Aleksij bori s samim seboj, pritečeta pred samostan deklici in ga prosita, naj ju zaščiti pred grobim vitezom, ki ju preganja. Komaj sta mu uspeli pobegniti. Aleksij v eni od njiju prepozna Ksenijo. Ta je zbežala, potem ko jo je vitez ugrabil z očetovega gradu in jo hotel prisiliti v poroko.
Aleksij je vznemirjen, vendar se odloči dekletoma pomagati. Skrije ju za samostanski zid, sam pa počaka neznanca. Ko ta pride, Aleksij v njem prepozna svojega brata. Spreta se, ker brat zahteva, da mu Aleksij preda Ksenijo. Menih na to ne pristane, kajti iz dekletovih besed je razbral, da še vedno ljubi le njega – Aleksija. Brat mu očita, da se ne obnaša dostojno, čeprav je menih. Spreta se. Vitez izziva Aleksija in mu vrže meč, da bi se spopadla. Aleksij odkloni dvoboj, saj se noče mečevati z bratom, a ko vitez vseeno zgrabi za orožje, priteče Ksenija in se vrže med njiju. Vitezova sablja ji prebode srce. Preden dekle umre, ju prosi, da se pobotata.
