Iz vesolja se na naš planet spusti tujka. Privzame ime stripovske junakinje Phoebe Zeitgeist iz šestdesetih let in se odpravi med ljudi. Srečuje posameznike in molče posluša njihove samogovore, potem jih opazuje, kakšni so v odnosu z drugimi. Čuječe jih posluša in se od njih uči besed, stavkov in njihovega jezika, da bi raziskala, kako deluje demokracija.
Pred zvedavo Phoebe se zvrstijo ljudje različnih poklicev (od policista, mesarja, manekenke do učitelja) in usod, kakršna je doletela ženo mrtvega vojaka, revno dekle in nenazadnje tudi dva prodajalca ljubezni. To so običajni ljudje nižjega in srednjega sloja nekateri bolj, drugi manj nesrečni, ki v isti sapi spregovarjajo o ljubezni, osamljenosti, poslu, bolečinah, strasti in smislu življenja. Njihovi dialogi so kratki in bliskoviti, njihovi odnosi pa grobi, mimobežni in površni. O ljubezni, preziru, naklonjenosti, strahu in tesnobi govorijo med preklinjanjem, prošnjami in poslavljanjem. Phoebe si od vsakega Zemljana zapomni nekaj besed, kakšen stavek ali misel. Ko se nazadnje z vsemi skupaj znajde na zabavi in jih končno ogovori z njihovimi lastnimi besedami, se sooči s komičnimi nesporazumi, tragičnim nerazumevanjem, zaničevanjem in popolno brezbrižnostjo.
Rainer Werner Fassbinder, slovenskemu občinstvu bolj znan kot filmski režiser, se je v svojem kratkem življenju ukvarjal tudi z gledališčem. Kri na mačjem vratu je bila prvič uprizorjena leta 1971 in je takrat obveljala za primer antigledališča, ki je kritično obravnavalo jezik in govorico kot sistem družbenega podrejanja posameznika. Danes pa to Fassbinderjevo besedilo, ki spretno prepleta banalno vsakdanjost s konfliktom kot prvinskim gibalom človeka in s cenenim sentimentalizmom popkulture, deluje kot veristični posnetek kaotičnega sveta, v katerem živimo.
