Ko o neprijetnih stvareh ni spodobno govoriti (kakor pravi samo besedilo), poteka vztrajen in nenehen boj za pravico (in ne samo za izpolnjevanje dolgov oziroma dolžnosti) do umetniškega dela umetnic, žensk, mater, žena in državljank, boj ki v obliki križevega pota glasno odmeva iz vseh por zasebnega življenjskega prostora. Bodisi kot osebna izpoved, politična izjava, pravljica
za otroke, udarna receptura, feministični protest, plaketa ... se tekst na njihovih telesih in v zasebnosti ter v vstopanju v odnose s soljudmi izpisuje v različnih oblikah in odporno vztraja.
Umetniško delo – kot ne nazadnje kaže tudi primer Kapelj in Semenič v sestavljanju – ima še vedno moč (morda trenutno še bolj kot kdaj prej) kazati na sistemske luknje v družbi, mejne pogoje, v katerih deluje v njej in za njo, sposobno se je v najskrajnejših možnostih celo na novo iz-najti totalnim infrastrukturnim blokadam navkljub – drugo vprašanje je, koliko ljudi ta krik sploh še doseže. Čeprav tako iz filozofije in zgodovine umetnosti vemo, da to niti najmanj ne zmanjša vrednosti umetniškega dela, vprašanje, če ga slišimo, vendarle ostaja bistveno.
Število obiskovalcev je omejeno, prosimo za predhodno najavo na kdintegrali@gmail.com.
