Kamor ptice ne letijo izpostavlja krhkost človekovega telesa v urbanem, iztrganem okolju, ki nenehno išče celost, vendar je globoko razcepljeno in kontradiktorno; v sebi in v svoji okolici "srečuje" le delce spominov, dotikov, stanj preteklosti, ki prebijajo v sedanjost. Kako je mogoče pozabiti to, kar je bilo nekdaj prisotno? Predstava nakazuje na izginevanje podob, občutkov in notranjih stanj ter na poskus njihove revitalizacije, ki se dogajajo skozi proces nenehnega izgubljanja in ponovnega sestavljanja lastne intime, ki poteka na tanki črti med osebnim in socialnim. Prostor skupnega bivanja je na tej razmejitvi reduciran na disfuncionalni izraz, v katerem sta jezik in telo, medtem ko prehajata iz ene oblike v drugo, raztrgana na koščke - vse dokler njune podobe ne postanejo disfigurirane, dokler se popolnoma ne zabrišejo, zbledijo. Na tem mestu se na novo vzpostavlja topografija odsotnosti, ki generira željo. Pozicioniranje con (ne)obstoja kot mehanizem preživetja "na robu", zunaj velikih središč, tako pogojuje nenehno grajenje majhnih skupnosti kot začasnih eksistencialnih tvorb. Pozicija posameznika znotraj tako vzpostavljene skupnosti ves čas niha med izolacijo in stopitvijo z množico, med utopičnim in realnim, med strahom in pogumom, med krivdo in katarzo. V telesih je namreč vedno že vpisan spomin in razkroj nekega prostora in časa, ob čemer je tisto, kar še vedno gradi [skupnost], naša intimna želja, da se bližina lahko še vedno zgodi.
Besedilo iz glasbe Thomasa Könerja:
"Kot da bi lahko govorili namesto. Na mestu. Ki je vedno enako, povsem neustrezno. Čeprav pred našimi očmi, vsesplošna ravnodušnost. Odsevi udobja; nič reči, nič slišati, nič videti. Zlasti ne videti. Kot da nič ne obstaja. Tesnoba. Bolečina. Dvom. Predaja. Skrajnosti. Kar naprej jaz in drugi. Oni in mi. Svet preživelih. Kaj vse so postali naši ljubimci? Kaj so postali naši spomini? Kaj lahko še delimo? Sledi spominov, naših, njihovih spominov? Ostajajo le reminiscence, vseh vrst podobe, včasih glasovi. Spet drugič, zamrznjene slike. Ponavljajoče se odsotnosti, ponovno izvedene z zakasnitvijo. Zastrte slike, ki ne razkrivajo. Kako deliti te odsotnosti? In njihove odsotnosti? Ki obujajo, pozivajo, in ne pozabljajo. Pozabiti, da bi živeli. Da ne bi. Živeti in pozabiti. Ne pozabiti."
