Oscar Wilde v Baladi o readinški ječi izraža pristna čustva in misli ob usmrtitvi sojetnika – razmišljanja o univerzalnosti krivde in moralne šibkosti, o sorodnosti med pesnikom, obsojenim morilcem in človeštvom nasploh (»vsak ubije tisto, kar ljubi«), o nečloveškosti zaporniškega sistema – in zato postane balada aktualna v katerem koli času naše civilizacije, zgrajene na zakonih, pravilih, postavah, ki uravnavajo človeški »kaos«.
Odrska postavitev recitala je preplet dveh zvrsti: glasbene in literarne. Balada kot literarna zvrst je rdeča nit, zgodba, ki je tudi osnovni dramaturški lok celotne gledališke postavitve. Glasbeni deli, pete pesmi iz različnih obdobij, pa so asociativni tok, ki v obliki intermezzov plete svet, vzporeden baladi. Če balada predstavlja svet ječe, zaprtosti, zatohlosti, nesvobode in smrti, so pete pesmi njen kabaretski antipod svobode, hrepenenja, utopije in dekadence. Na neki način gre za dva svetova, ki bivata sama zase in se srečujeta zgolj na robovih. Gre za dva solo nastopa, ki se nadgrajujeta, povezuje pa ju tretji plan, kontrabas. Tu je še četrti plan, likovne podobe iz obdobja simbolizma in dekadence, projicirane na črno steno v ozadju odra, komaj zaznavne in zabrisane, neoprijemljive in neulovljive, kot nezavedne vsebine nekega časa, ki se izrojevajo in utapljajo v črni magmi neopredeljivega spomina, izginjajočega v času.
