Japonske pravljice

Japonske pravljice italijanska režiserka Chiara Guidi zasnuje kot svojevrsten »site specific« – dogodek, ki gledališče razbremeni odrskih konvencij. Vstopite v japonski paviljon, v katerem bodo otroci ob prebiranju fižola ter tankočutnem prepletanju svetlobe, glasbe, zvoka in skrivnostnih glasov prisluhnili japonskim pravljicam in se soočili z vprašanji o radovednosti, zaupanju, odgovornosti, usodi ... Kaj se zgodi, ko kljub prepovedi odpremo skrinjico s čarobnim pišem ali pokukamo v skrivnostno sobano? Pravljice nas popeljejo v drugo kulturo in čas, ko smo ob večerih še sedeli za domačo pečjo in skozi njih spoznavali svet okrog nas. Predstava se poigrava z gledalčevim zaznavanjem, njegovim povezovanjem zvoka s sliko, z lovljenjem hipnih prizorov in ga spodbuja k soustvarjanju nevidnih situacij. Nemalokrat se je vprašal, ali ni bilo vse skupaj le privid. Ponekod namenoma prikrite situacije so prepustile pozornost zvokom, gledalec je lahko poljubno usmerjal svoj pogled in ob pripovedovanju japonskih pravljic doživel izkušnjo ne le tuje, pač pa tudi lastne domišljije.