HODI.TI je lokacijski, večmedijski performans, ki se odvija po mestnih ulicah. Zasnovan je kot zvočni sprehod, ki ga gledalka_ec obhodi po vnaprej začrtani poti s pomočjo aplikacije na telefonu, opremljenim s slušalkami. S pomočjo zvočnih slik, vtisnjenih v lokacijo začrtane poti, prehaja med fiktivnimi in realnimi situacijami. Performans preplete naracijo in zvok s prostorom, potjo, in ga kot celoto ponudi v doživljanje.
Zvočna slika je posneta z binauralnimi in studijskimi mikrofoni.
Hoditi, pešačiti, stopati, korakati, marširati … premakniti se.
Ko hodiš po varni, znani poti mesta, si težko predstavljaš, da ženske ponekod po svetu ne hodijo same. Da je individualna hoja povezana z neprimernim, celo nedovoljenim vedenjem. Pri tem gre za mehanizme nadzora »varne« hoje posameznic, in sicer v obliki družbene regulacije, ki je že, v bližnji prihodnosti pa bo še bolj izpopolnjeno podkrepljena z aparati moči, nadzora, kapitala. Prav ti aparati danes in tukaj, na »varnih« območjih, krojijo našo vsakodnevno hojo. Le-ta postaja vse bolj časovno omejena, regulirana, natančno določena in usmerjana.
Skupinska, kolektivna hoja je – kot upor in osvajanje prostora – odraz politične akcije. Kaj pa individualna hoja? Ali je hoja kot zavestna in osebna odločitev lahko moč posameznice_ka? Rez v obstoječi družbeni sistem. Je hoditi radikalno? Hoja kot mogoči način upora – toliko bolj, ko si čas in prostor za hojo prilasti ženska, tista ženska, ki ima družbeno reguliran in posledično tudi samoreguliran dostop do časa za hojo.