Kdo in kaj postaneta Heroja, ko se pripeljeta onstran besed?
Vemo, da sta samo bela, hetero-seksualna, cis-spolna, srednje-razredna, družinska moška. Eden je poročen, drugi ima nepremičnino. Publika je absolutno prepričana, da sta najboljša prijatelja tudi privat, ne samo na odru, ampak Vito in Uroš ne roštiljata skupaj, z družinami ne hodijo skupaj na morje, ne delita si jadrnice, ne dobivata se na basketu, poslušata različno glasbo, dobro, enkrat letno formalni piknik ali družinsko kosilo … In to je to. Pa vendar med njima visi nekaj, nekaj česar si ne upata priznati. Vsaj ne na glas. Zato sta se odločila, da je konec diktata besede. To je nekaj, na kar ne moreta več pristati. Besede so postale nepotrebne in vsiljive. In samo na odru in pred pričami si upata zarezati v tkivo neizrekljivega. Z izgovorom, da oder vse prenese, da je vse lažno in nič resnično. Vprašanje pa je, koliko tega lahko pubilka pogoltne, ne da bi za vedno izgubila fantazme o idealnem partnerstvu, ker če bi gledalci vedeli, kako rada se imata Vito in Uroš, ne bi nikoli več z istimi očmi gledali nobene druge predstave.
