Gotska okna

On in ona. Sprehajata se po robu. Bo padla ali ne?

Bolj ko se zdi krhka navzven in večja ko je njegova zunanja sila v besedah in dotiku, 
močnejša in odločnejša postaja v svojem srcu.
Kaj je tista sila in sla, ki jo vleče v dialog s tem hudičem?
Je to profano v njej, njena senca ali je to njena Mati Tereza, ki verjame,
da je še tako črnega hudiča možno spreobrniti? 
Ji njegovo zapeljevanje ugaja?
Je to le tekma moči med nebom in peklom
v njej in v njem?
Beseda je orodje in orožje.
Tišine so besede brez črk.
Kam gravitira srce, um in kam telo?
Kako daleč bosta šla?
Kako daleč si upamo mi?

Poezija Daneta Zajca iz zbirke Jezik iz zemlje (Gotska okna) se prvič uprizarja v obliki dramskega dialoga. Če je beseda zvok ali podoba misli, je poezija glasba duše, Gotska okna pa metafizični jezik, igra (pre)moči med dvema, preigravanje čutnih, sanjskih, domišljijskih podob, iluzija bivanja na vzporedni, metafizični ravni, njun skrivni svet in ljubezensko zatočišče.  Besede Daneta Zajca odzvanjajo kot skrivni zakodirani jezik dveh ljubimcev, s katerim si mažeta oči v svojih predigrah. Sladkost besede včasih zaskeli kot sol na odprti rani, včasih pa polno zadrhti v upanje nedorečenega. Poetika vonjev je orodje, ki spada med senzorialne gledališke prakse in postaja zelo močan trend v umetnosti nasploh.