Predstava Generacije je drzen gledališki poizkus, kjer mladi na odru dobijo priložnost, da spregovorijo odraslim. Nagovorijo starše, profesorje, babice in dedke, policaje, politike in še marsikoga, ki mu v vsakdanjem življenju ne morejo ali ne upajo razkriti svojih misli. Spregovorijo o vsem, tudi o temah, ki bi jih bilo bolje zamolčati. Zaradi nerazumevanja, strahu, potlačene agresije in nelagodja, se v odraščajočih najstnikih nabere veliko neizrečenega. Predstava Generacije mladostnikom in odraslim ponuja možnost, da pregovorijo in se soočijo med sabo.
Nastopajoči so stari osemnajst let, kar pomeni, da so se znašli na pomembni življenjski prelomnici. Počasi vstopajo v samostojno življenje. Pred njimi je vrsta pomembnih odločitev. Čaka jih izbira poklicne poti, selitev stran od staršev, nadaljevanje šolanja in negotova prihodnost. Osemnajst let je zanimiva starostna niša, kjer se mladi počutijo, kot bi jim cel svet ležal na dlani. Hkrati pa v njihova življenja počasi pronica odgovornost. To je trenutek, ki ga želimo ujeti v predstavi Generacije. Kakšno je resnično mišljenje najstnikov, ki vstopajo v svet odraslih in bodo v prihodnosti gradili našo družbo? Zanimajo nas strahovi, želje, pričakovanja, tesnoba in navdih, ki se skladiščijo v generaciji, stoječi na pragu življenja.
V predstavi imajo osemnajstletniki možnost odraslim pogledati v oči in spregovoriti o temah, ki se jih zaradi družbenih okoliščin nikoli niso upali odpreti. Med odraščanjem nam strah pred avtoriteto, konformizem in želja, da ne bi koga prizadeli, preprečujejo, da bi spregovorili iskreno. Predstava Generacije poruši to razmerje. Ponudi priložnost, da se mladi in odrasli med seboj soočijo. Pri tem pa se odprejo mnoga vprašanja medgeneracijske komunikacije. Kaj vse bi si morali povedati, pa ostane zamolčano? In o čemer bi bilo bolje nikoli ne spregovoriti? In kako okoliščine vplivajo na medsebojno razumevanje?
Generacije je vsekakor drzen gledališki poizkus, ki je velikokrat na meji dobrega okusa. Vendar predstavi daje legitimnost dejstvo, da je ves uprizorjen material dokumentaren. To pomeni, da so besede, ki jih nastopajoči govorijo, resnične. Pridobljene so v dolgotrajnem procesu gledališke raziskave in uprizorjene po dobesednem prepisu zvočnih posnetkov. Besedilo prikazuje realno mnenje današnje gimnazijske populacije. V prvem delu predstave je večinoma osebno izpovedno. Nastopajoči izrazijo lastna stališča in se soočijo z njihovimi posledicami. V drugem delu predstave pa nastopajoči uprizorijo še mnenje svojih vrstnikov.
Tema, ki se je lotevamo predpostavlja razgaljanje. Temu primeren je tudi način igre, če bi temu sploh lahko še rekli igra. Pravzaprav ne spremljamo predstave, ampak nekakšno življenje na odru. Tudi igralci ne igrajo zares, ne uprizarjajo, temveč se razkrivajo, razgalijo in soočijo z določenimi vsebinami. Proces vaj je temeljil predvsem na pripravljanju terena za tovrstno “soočenje s samim sabo” v živo, pred publiko. Poskušali smo odstraniti vse osebne zadržke, podreti tabuje in v varnem okolju vzpostaviti močen igralski notranji svet, ki bi deloval tudi v kontaktu s publiko. Za igralce tako težko rečemo, da igrajo, saj na odru reprezentirajo sami sebe. Lažje bi rekli, da v predstavi pravzaprav živijo.