Poročna melodrama po napolitansko. Filumena Marturano, ki jo je premožni Domenico Soriano pred petindvajsetimi leti pobral iz napolitanske javne hiše in je ves ta čas zaman upala, da jo bo vzel za ženo, nenadoma na smrt zboli. Da bi ji olajšal zadnje ure, se Soriano z njo na smrtni postelji poroči – tedaj pa Filumena kot po čudežu ozdravi. S pravicami, ki ji jih prinaša novi »status«, sklene, da bo nadomestila vse, kar je v teh letih zamudila. Domenicu prizna, da je mati treh zdaj že odraslih sinov in da mu je, zato da bi jih lahko spravila do kruha, ves čas kradla denar. Ko zahteva, da njeni sinovi, ki so otroštvo preživeli v reji in matere sploh ne poznajo, prevzamejo priimek Soriano, Domenico najame advokata, ki Filumenin in Domenicov zakon razveljavi. Sprijaznjena s tem, da ne bo Domenicova žena, se Filumena sinovom razkrije kot mati in Domenicu prizna, da je eden izmed njih njegov. Domenica, ki nima drugih otrok, razkritje tako presune, da se je zdaj pripravljen s Filomeno še enkrat poročiti, še prej pa želi ugotoviti, kateri sin je zares njegov …
Na prvi pogled komična, celo groteskna zgodba o poroki in ljubezni, ki je konec petdesetih let prejšnjega stoletja gledalce namerno izzivala z vprašanjem, ali se prodajalka ljubezni lahko sploh poroči, se ob podrobnejšem branju izkaže za kompleksnejše in kritično zastavljeno dramsko pisanje; besedilo namreč ne problematizira le položaja in pojmovanja žensk sredi katoliške in patriarhalne Italije, temveč z melodramsko zgodbo spregovori predvsem o bedi in tragiki malega italijanskega človeka, do katerega je de Fillipov pristop vedno razumevajoč, poln topline in jasno je čutiti, kako je vedno na strani tistih, ki so v življenju, tako kot Filumena Marturano, največ pretrpeli.
Igralec, režiser in dramatik Eduardo de Filippo (1900–1984), ob Pirandellu najpomembnejši italijanski komediograf 20. stoletja, je igro Filumena Marturano, ki temelji na resnični zgodbi, napisal za svojo sestro, igralko Titino. Praizvedba v Neaplju leta 1946 (v kateri je de Fillipo igral Domenica Soriana) je postala uspešnica zahvaljujoč prav Titinini interpretaciji. Svetovno slavo pa je igri bolj kot de Fillipov film z enakim naslovom (1951) prinesla filmska priredba z naslovom Poroka po italijansko v režiji Vittoria De Sice, v kateri sta v glavnih vlogah nastopila Sophia Loren in Marcello Mastroianni.
