FENG ŠUS v gledališču brez igralca

V gledališču brez igralca Feng šus fabulo pleteta odsotno prisotni osebi. Protagonista sta sinteza raznih izraznih možnosti, s pomočjo katerih avtorji špekulirajo z razumevanjem sodobnega sveta.

Glede na to, da živimo v obdobju spektakularizacije, ko je vizualna podoba gledališke predstave v razcvetu, so se avtorji odločili, da igralca izločijo in s tem dajo tako imenovanim »podpornim« elementom gledališča priložnost, da zasijejo v dramski vlogi človeškega faktorja. Z brutalno ostrino in ironijo nabrit odrski izdelek reže naravnost v sredico medsebojnih odnosov v današnji „fast food” naravnani družbi.

Avtorski tandem Jaka Šimenc (oblikovalec svetlobe ter tedaj tudi idejni vodja projekta) in Aleš Mustar (pesnik in književni prevajalec) je skupaj s Samom, Juretom Vlahovičem in Nejcem Sajetom leta 2005 navrgel odrski izdelek 16 obratov, precej nenavadnega videza, saj na gledaliških deskah gledalstvo, tako vajeno, ni zrlo v obličja igralcev, temveč sta v cinični kritiki sodobne potrošniške družbe, z izbranimi sodelavci »vdahnila življenje« raznosortnim objektom. In zadela v črno, saj sta požela izvrstne kritike ter nanesla svežino v slovenski prostor uprizoritvenih umetnosti. Pri ustvarjanju novega gledališkega odvoda z naslovom FENG ŠUS v gledališču brez igralca sta k sodelovanju povabila še Barbaro Bulatović, eno najvidnejših ustvarjalk na področju sodobnega lutkarstva. Avtorska posadka se tokrat loteva slikanja življenja človeka v 21. stoletju, obdobju bliskovitega tehnološkega razvoja, ko mu nemalokrat ne ostane nič drugega, kot da se zateče bodisi k vzhodnjaškim filozofijam ali pa v virtualni svet, k socialnim omrežjem in podobnim oblikam komunikacij, ki jih ponuja sodobna informacijska družba. Z iskrivo nabritostjo pa so se osredotočili zlasti na družinske, z mimobežnostjo zaznamovane odnose in na to, kaj se zgodi, ko se v njej pojavi neravnovesje. Tektonika FENG ŠUSA v gledališču brez igralca, ki se spogleduje s praksami gledališča objektov, narekuje suspenz igralske prezence in se spusti v raziskavo izraznih možnosti podpornih elementov v gledališču. Tako v predstavi puščajo močno in nepogrešljivo sled tudi sodelujoči umetniki: oblikovalka zvoka Johanna Herr, videast Luka Umek in scenograf Matej Turnšek. Predstava je odziv avtorjev na posledice razvoja gledališke umetnosti konec preteklega stoletja, ki je postajala vse bolj vizualna, tako rekoč prava paša za oči, primarno vlogo igralca in besedo pa je potiskala v ozadje.