Kaj, če bi lahko popravili svet? Če bi lahko naredili konec bedi in revščini, neizobraženosti in zaostalosti, neenakosti? Kaj, če je zares preprosto, tako preprosto, da je že smešno.... Da bi naredili konec tržnemu fundamentalizmu, ekonomiji 1%, Trumpu, Rotschildu in Janezu Škrabcu? S preprosto gesto, da bi vsi plačali davke. Veliki in mali. Srednji. Vsi.
Na pobudo Mreže Imagine 2020 - Arts and climate change je Katarina Stegnar leta 2013 uprizorila prvo verzijo predstave Dvojna igra, ki je obravnavala manifest sprememb The great transition - načrt za enonomski model, za vizijo bolj vzdržne in enakopravne družbe. Stegnarjeva v predstavi hodi po robu tesnobe, ki jo doživljamo v zvezi z vsemi sistemskimi napakami sveta: vemo, da drvimo v prepad, a ne storimo ničesar. Igra dvojno igro, preigrava naše lastne pozicije; želimo si sprememb, ampak koliko smo pripravljeni plačati zanje? Vemo, da je treba začeti s spremembami, vendar se sprašujemo, ali smo ravno mi tisti, ki moramo storiti prvi korak. In meja med tema dvema pozicijama je ironična distanca.
Tokratno povabilo je prišlo s strani Ekvilib Inštituta, neprofitne in neodvisne organizacije, ki deluje na področjih družbene odgovornosti, človekovih pravic in razvojnega sodelovanja. Tema predstave je davčna nepravičnost. In še več, načrt je verjetno še preprostješi, kot prej. Zato najbrž celo težji. Poleg tega je Katarina (zagovornica sprememb) v izjemni formi, Katarina 2 (cinična potrošniška prasica) pa v vrhunski formi. Naj se boj za davke začne....
p.s. Tudi Al Caponea so odnesli davki.