V iskanju lepega življenja, bele peščene plaže, sanjskega partnerja lahko včasih pristanemo v navadnem življenju, na sivi plaži in s človekom, s katerim samo smo. Vendar je mogoče to vse, kar potrebujemo, in mogoče drugega sploh ni. V hotelski sobi torej srečamo transvestita Stello (Uroš Smolej) s prijateljem Georgeem (Milan Štefe), ki ju ob poslušanju radia in branju osmrtnic nenadoma zmotijo skrivnostni kamenčki, trkajoči ob njuno okno. Z mnogo nežnosti, melanholije in hkrati živahnih in duhovitih dialogov ter nepričakovanih kriminalnih zapletov se zgodba razvije v začetek ali pa konec njunega skupnega potovanja.
Lepota zapletenih odnosov
(članek Zale Dobovšek v gledališkem listu uprizoritve)
Prefinjena Stella in paranoičen George v svojem odnosu prikrivata tisto vrsto zapletenosti, ki jo ob površnem ošvrku njunih pogovorov in situacij zlahka prezremo. Za nelagodno komunikacijo, ciničnim humorjem in celostno čudaško (dramsko) situacijo se spleta občutljiva mreža vzajemne preteklosti; njunega skupnega odraščanja, iskanja identitet in mladostne brezskrbnosti, ki so se po nekaj letih spreobrnili v popačeno, ne povsem razumljivo, vsekakor pa pretvarjajočo sedanjost. Hotelska soba v Blackpoolu je zatočišče dveh izgubljenih duš, ki sicer živita vsaka v svojem mentalnem vesolju in ki sta si kontradiktorni v svojih značajskih potezah, a ju skupaj vleče neka trdovratna sila, neka enigmatična energija, ki jo obožujeta in hkrati preklinjata. Njuno poznanstvo je neznosno, je naporno, a je tudi lepo in inspirativno. Je začaran krog, kjer se ljubezen in sovraštvo nenadzorovano prepletata in kjer odvisnost od mučne soprisotnosti vsakič znova premaga željo po pobegu.
Njuni »skrivni zmenki« so postali rutina, ki potrebuje nove dimenzije. To, da George vsakič »sleče hlače«, Stella pa se ga kljub temu ne sme nikoli dotakniti, postaja iztrošeno tudi skozi optiko absurda. Treba je torej podrezati nekam drugam; nekam, kjer bolj boli in kjer je reakcija neizbežna. Kaj lahko bolj prizadene kot namerni (in za namene osebnega razvedrila) podtaknjeni preizkusi zaupanja? Zaradi lastnih kompleksov, nerazčiščene preteklosti in pritajenega hrepenenja po kakršnem koli dogodku sta Stella in George več kot pripravljena za manipulativne igrice. A začetna, še razmeroma nadzorovana veriga podtikanj, zasmehovanj (iz ljubezni, seveda) in potlačenega gneva kmalu začne spreobračati svoj prvotni značaj. Funkcija žrtve se nenehno seli iz enega lika na drugega, situacijska dramatičnost narašča, a se vedno tik pred vrhuncem sesede sama vase. V slogu dogajalnega vrtenja tako vse postaja začasno, prehodno in utrudljivo v svoji neulovljivosti. Potreben je le hip ustreznih okoliščin, da se vse konča – zato da se lahko sploh začne. Da Stella in George pobegneta iz »prekletstva hotelske kletke« in se napotita nekam čim dlje stran. Nekam, kjer ne bo več nevzdržnega metanja kamnov v okno, nadležnih hotelskih slug in utesnjenosti skrivnih srečevanj. Pravzaprav je za spremembe vedno potrebno tako malo. A še zmeraj preveč …
Tom Dalton Bidwell
Dramatik Tom Dalton Bidwell, rojen leta 1984, velja za enega najbolj perspektivnih mladih piscev v Veliki Britaniji. Študiral je literaturo in gledališko umetnost na UEA (The University of East Anglia), kjer je diplomiral leta 2005, kot avtor pa se podpisuje tudi pod številne radijske igre in televizijske scenarije. Že za svojo prvo dramo Risky & Fluke je prejel prestižno nagrado Sunday Times NSDF Award, njegovo radijsko igro Things To Do Before You Die pa so predvajali na BBC Radio 4 in je naletela na odličen odziv. Trenutno piše tudi scenarije za televizijo BBC (EastEnders, Holby City, Casualty). Tom Dalton Bidwell velja za avtorja s talentom za izrise pronicljivo humornih, a še vedno verjetnih likov, ki jih najraje umešča v zapletene moralne situacije in zatem v stanjih izrednih pritiskov raziskuje njihovo vedenje in nenadzorovane reakcije.
Njegovo življenje je močno zaznamovala bolezen pri štirinajstih letih (ne-Hodgkinov limfom), ki jo je po številnih kemoterapijah prebolel, a mu je ta izkušnja popolnoma spremenila pogled na življenje. Tako motive smrti in izgube pogosto vnaša tudi v svoja dela, toda ne na sentimentalen, pač pa na navdihnjen, humoren in ironičen način.
Družba na poti je bila prvič uprizorjena leta 2009 v West Yorkshire Playhousu.
