Pariz, šestdeseta leta 20. stoletja. Michel je v poznih dvajsetih, nima službe, je falot, ženskar, zmikavt, kradljivec avtomobilov, uživač, iz ust mu vedno visi prižgana cigareta, nima denarja ali resnih načrtov za prihodnost, njegova stilska ikona so filmski liki, ki jih upodablja Humphrey Bogart. Ko v Marseillu ukrade avto in na begu po nesreči ustreli policista, se znajde v resnem konfliktu z zakonom. Malo pred tem se je v Nici tudi nekoliko resneje zaljubil, in to v ameriško študentko in bodočo novinarko Patricio, ki na pariških ulicah prodaja New York Herald Tribune, denar za preživetje v tujini pa ji v glavnem pošiljajo starši. Michel Patricii sledi v Pariz in jo pregovarja, da bi skupaj pobegnila v Rim. Patricia je neodločna in se noče zaljubiti. Z Michelom sta si strašno različna, vendar se hitro zapleteta v vrtiljak poželenja in izmikanja. Okrog Michela se vse hitreje sklepa policijski obroč, on pa se s tem ne obremenjuje – še naprej uživa v divji vožnji in okusu Patricijinih ustnic. Nora dirka se bo ustavila šele takrat, ko mu bo zmanjkalo diha. Za zmeraj.
Gledališka uprizoritev je nastala po motivih kultnega filma Jean-Luca Godarda Do zadnjega diha (1960). Ta skupaj s filmoma 400 udarcev Françoisa Truffauta in Hirošima, ljubezen moja Alaina Resnaisa pomeni prelomnico, ki je francoski novi val zarisala na mednarodni filmski zemljevid. Prav Godardov celovečerni prvenec, za katerega je prvi osnutek zgodbe napisal Truffaut, je manifest francoskega filmskega novega vala: udarna, sveža in preroška (danes) klasika, ki je v kinematografijo vnesla mladostno svežino, inovativne pristope snemanja in ključno vplivala na umetnost druge polovice 20. stoletja. Igralec Jean-Paul Belmondo je z likom Michela ustvaril ikono 20. stoletja. Njegova zgodba tudi danes sporoča, da biti nor pomeni biti živ, biti mlad do zadnjega diha. Obenem razčlenjuje nekatere značilnosti sodobnega sveta. Do zadnjega diha riše tragično ljubezensko srečanje dveh različnih kultur, dveh različnih danosti, dveh različnih izhodišč. V gledališki adaptaciji je dogajanje iz šestdesetih let premaknjeno v sedanjost.
