Tania El Khoury deluje v Bejrutu in Londonu. Ustvarja interaktivne instalacije in predstave, v katerih aktivno sodeluje občinstvo. Končuje doktorat o političnem potencialu interaktivnosti. Zanima jo predvsem interaktivna umetnost po arabski pomladi. Je soustanoviteljica kolektiva Dictaphone Group, ki se ukvarja z urbanim raziskovanjem in umetnostjo v živo.
V predstavi Do koder me nesejo konice prstov je Tania povabila umetnika Basla Zaraaja, naj napiše rap komad o izkušnji begunstva, ki jo je doživel skupaj s svojo družino. Med to točko »eden na enega« se Basel z enim izmed obiskovalcem spusti v pogovor s pomočjo dotika in zvoka.
Morda se nas dotaknejo tragične usode beguncev, ujetih v vojni ali razseljenih zaradi njih, a ta »dotik« ostaja zgolj metafora. Običajno se nas te zgodbe dotaknejo prek medijev. A kaj, če bi se nas ena izmed takšnih zgodb dotaknila zares, fizično? Če bi podali roko Baslu, bi si dovolili, da bi se nas zgodba dotaknila na globlji ravni? V tem primeru zgodbe zagotovo ne bomo mogli takoj prepustiti pozabi. Ostala bo z nami, vsaj do takrat, ko jo bomo sprali s sebe. V tej predstavi umetnika kritično reproducirata dejansko stanje: begunce, ki so tukaj, a obenem daleč stran.