Tako so sedem žensk in trije moški, ki se ne poznajo med sabo, povsem odrezani od sveta. Njihovo zavetje je nekdanje gledališče, ki skriva v temačnih kotih kostume, scenografijo in tudi glasbenike. Begunci začnejo odkrivati svet igre in teatra, tako da si vsak dan izberejo témo in jo uprizorijo pod vodstvom tistega, ki je ta dan vladar ali režiser. Iskre simpatije med njimi se razplamtijo v srečne, pa tudi neuslišane ljubezni, igra teles in dotikov prebudi v njih slo in strast, ki jih tako prevzame, da pozabijo na obup, strah pred boleznijo in smrtjo. Očarani drug nad drugim pa tudi nad igro, ki jih skozi solze in smeh osvobaja in jih sooča s pristno človeškostjo, se na koncu sprašujejo, ali si sploh še želijo vrnitve v tehnološko visoko razviti svet.
»Človeška komedija«, kot tudi imenujemo zbirko stotih novel spod peresa duhovitega in dobrohotnega Giovannija Boccaccia, ki jo je sam naslovil Decameron (»desetdnevje«), je ob Dantejevi Božanski komediji nosilka novega občutja sveta, ki mu pravimo renesansa ali preporod človeka, ko se je človeški duh posvetil raziskovanju človeškega v vseh njegovih dimenzijah. Današnjemu človeku v tehnološko pregneteni kulturi, ki generira občutja strahu, tesnobe in krivde, lahko nudi ne le zabavno, temveč tudi poučno doživetje.
