Corporis animati

Opus Corpus indeterminata: hibrid prašiča in človeka

Umetniški projekt Corporis animati je del širšega opusa Corpus indeterminata (= Nedoločeno telo), ki raziskuje uporabo različnih materialov v sodobnem kiparstvu, pri tem pa se usmerja v povezovanje kiparstva z drugimi umetniškimi zvrstmi, kot so lutke in digitalni mediji. Projekt Corpus indeterminata sloni na povezavi klasičnih in sodobnih medijev: kiparske tehnologije in tehnologije materialov z računalniško umetnostjo, 3-D tehnologijo in z maskami ali različnimi lutkovnimi mehanizmi. V preteklih modulih opusa, razstavljanih v Mariboru in Kranju, se je Corpus indeterminata dotikal tudi robotike in avtomatov.

Na vsebinski ravni se opus ukvarja z razmerjem med vrednostjo in vrednoto. Višek prašičjega in primanjkljaj človeškega kiparskega materiala implicirata, da je posamezne dele ali celega fizičnega prašiča (= potencialni material za prehrano) mogoče kupiti in ima določeno tržno vrednost, medtem ko je človeško telo v smislu fizičnega materiala nedotakljivo, tako rekoč sveto-nosilec življenja-vrednota. Vendarle je tudi človeško telo v specifičnih situacijah dovoljeno obravnavati kot material, na primer pri liposukciji iz estetskih razlogov. Nasprotno pa liposukcija z namenom pridobivanja materiala za umetnost ni vnaprej dovoljena, umetnik mora za pridobitev lastnega sala za to predhodno zaprositi posebno etično komisijo.

Določeni deli človeškega telesa, na primer lasje in urin, se uporabljajo v kozmetični in zdravstveni industriji ter predstavljajo sivo območje med ekstimnim in sublimnim, kar je tudi tema projekta. Že v predhodnem umetniškem delu Lost & Found je umetnik nakazal to nasprotje: dlaka npr. svetnika je sprejeta drugače od povprečnih človeških dlak, polstenih v oblačilo: ko se jih gledalec zave, v njem vzbudijo odpor. Kar mu je bilo nekoč domače kot dlaka, se je v trenutku, ko je to opazil na neobičajnem mestu, sprevrglo v nekaj gnusnega.

Tak prenos je temelj ekstimnega. Skozi posamezne module projekta je umetnik na percepcijski ravni razvil kip človeškega telesa s prašičjo glavo iz prašičje maščobe in za prihodnost prihranil prašičje telo s človeško glavo iz lastnega človeškega sala. Prašič s človeško glavo je bil kot množična in brezizrazna tj. neoblikovana forma razvit v 3-D programu, kjer je postal multipel.

V tej fazi se je projekt Corpus indeterminata 3-D loteval uporabe 3-D tehnologij, kjer je razvil metodo 3-D skeniranja prašiča in umetnikovega portreta, da sta služila za modelacijo spojene podobe, namenjene za 3-D tisk. Iz teh tridimenzionalnih objektov majhnih prašičev s človeško glavo je nastala računalniška animacija, uporabljena tudi v Corporis animati.

Corporis animati: iz fizičnega v digitalni prostor in nazaj

Poleg tematike odnosa med prašičjim materialom (prehrano) in človeškim salom pa Corporis animati tokrat sopostavlja živo telo (izvajalko in interaktivne obiskovalce) z neživim animiranim objektom (lutkami in virtualnimi tridimenzionalnimi prašiči) ter hibridnimi telesi. Ta telesa so v umetniškem projektu rezultat stapljanja človeka s prašičem – kar je paradoksalno neantropocentričen pristop v novi dobi človeka. Corporis animati je samostojen modul, ki sledi Benjaminovi teoriji umetnine kot reprodukcije in raziskovalnim praksam sodobnih kiparjev (Anthony Gormley, Marc Quinn, Paul McCarthy), ki uporabljajo ulitke živih teles z namenom poudarka prisotnosti / odsotnosti množičnega telesa pred ekspresivnostjo modelirane forme. Avtor oboje povezuje s poljem sodobnih lutkovnih praks in hkrati prevprašuje funkcijo 3-D matrice, performativnega telesa ter lutk v interakciji. 3-D matrica je vidna preko zaznave in projekcije AR-kode, postavljene v gledališki prostor.

Projekt raziskuje dvojno funkcijo 3-D matrice skozi opus pridobljenih skenov: ta razvojna faza je primerna za gibljivo animirano projekcijo preko AR-kode. Delo s kodo lahko omogoča projekcijo na pametnih telefonih ter tabličnih računalnikih, ki so osnova za interaktivno animacijo. V prostoru so po predstavi razstavljeni gibajoči kipi: lutke, avtomat-robot ter virtualne animacije, ki jih računalnik zazna preko AR-kode in jih projicira kot vnaprej pripravljen animirani objekt. Številni multipli prašičkov s človeško glavo so nastali na podlagi 3-D skeniranja in so projicirani iz fizičnega v digitalni prostor; obratno so ista bitjeca z AR-kodo projicirana iz digitalnega v fizični prostor.

Nova tehnologija: novi odnosi v svetu digitalne umetnosti

Razširjena resničnost (augmented reality) je novejša računalniška tehnologija, ki povezuje fizični svet z interaktivnim virtualnim tridimenzionalnim svetom. S pomočjo računalniškega programa naprava zazna kodo v prostoru in na njenem mestu prikaže virtualni tridimenzionalni objekt. Ta objekt je predhodno ustvarjen s 3-D animacijo, tako da lik izstopi s površine. Prednost razširjene resničnosti je, da se opazovalec še zmeraj nahaja v realnem okolju, pri tem pa lahko opazuje virtualni svet.

Danes se intermedijsko umetniško delo relativno enostavno umešča na zaslone vmesnikov, ki predstavljajo trendovske oblike komuniciranja. To pa s svojimi tehniškimi in fizikalnimi zakonitostmi usmerja umetnike k ponovnemu definiranju temeljnih postavk njihove spoznavne in estetske usmeritve. Zaslon kot elektronski prostor iz mrgolečih pikslov se odpira v kibernetsko globino in utira pot v okolja, ki so v temelju drugačna od medija tiskane knjige, kipa, slike, grafike in filma. Medij zaslona simulira prehod od analognega k digitalnemu; od tradicionalno postavljenih vprašanj o resničnem ali neresničnem in podlag v naravi k ozadju, ki ga sedaj obvladuje algoritemska matrica; torej od mimezis h konstrukciji modelov. Medmrežni odnosi narekujejo novo uporabo umetnosti, ki vzpostavlja hibridnega gledalca-poslušalca-igralca, ki mora tekoče preklapljati med različnimi zaznavnimi oblikami in konceptualnimi shemami. Sodelovanje zahteva kompleksno aktivnost, ob tem pa prisotnim omogoča vključenost, možnost vplivanja in večje razumevanje dogajanja. Projekt Corporis animati je prvi slovenski umetniški projekt, ki povezuje kipe v galerijskem prostoru, kodiranje z razširjeno resničnostjo in 3-D animirane objekte.

(Jana Putrle Srdić)