Srbski koreograf, performer in plesalec Marko Milić, mednarodno uveljavljen umetnik, se je s svojim koreografskim delom v Sloveniji doslej predstavil zgolj enkrat, leta 2011, ko je Ljubljana gostila Balkansko plesno platformo. Njegov vstop na področje scenskih umetnosti je povezan z odri beograjskih neinstitucionalnih kolektivov in situacij milenijskega obdobja ter s specialnimi pedagoškimi programi za mlade. V teh letih je delal s pedagogi in koreografi Dalijo Aćin Thelander, Željkom Sančaninom, Ivom Dimchevom, Snježano Abramović, Jenny Beyer, Antoinom Effroyjem, Paulo Rosolen, Marcelom Schwaldom in umetniško pobudo, imenovano »sweet and tender collaborations«.
Četudi dela Marka Milića ni lahko opredeliti, se zdi, da ga bolj kot vprašanje koreografske, gibalne ali telesne identitete ali modalitete opredeljuje vprašanje izvorov ali nadzorov, natančneje: kdo je njihov resnični koreograf. Marka Milića zanimajo tiste instance ali gonila človeških ravnanj, ki jih koreografirajo nerazvidni redi, pri tem pa ne gre za motrenje trpnosti (otopelosti ali žrtve), temveč prej za vrsto različnih (rado)živosti, ki iz njih izhajajo. Nekje v temelju bi lahko rekli, da gre za ritme razvidnih, manj razvidnih in nerazvidnih človeških časov, postavljenih v perspektivo. Nemara ravno zaradi slednje Marku Miliću v njegovih delih ne primanjkuje niti humorja niti liričnosti.
V predstavi Koreoerotikon (2016) Marko Milić sodeluje s koreografinjo, performerko in plesalko Ano Dubljević in skladateljico, glasbenico in didžejko Darjo Janošević. Ana Dubljević je ljubljanskemu občinstvu razmeroma dobro znana že dobro desetletje, odkar se v Ljubljani prvič nastopila kot študentka izobraževalnega programa Nomad Dance Academy, nazadnje pa smo jo gledali na CoFestivalu leta 2016 kot soavtorico izvrstne plesne predstave Samo moje, ki jo je ustvarila skupaj s plesalcem, performerjem in koreografom Igorjem Korugo. Darja Janošević je izvrstna pianistka, diplomantka Fakultete za glasbo v Beogradu iz letnika profesorja Branka Penčića, njen skladateljski interes pa je osredotočen predvsem na minimalistično glasbo, zvočne eksperimente ter sodobno elektronsko glasbo.
Plesna manufaktura Koreoerotikon je remiks orientalistične etnokoreografije in klubskih pop-matric. V formatu žurke erotično telo z ornamentalnostjo, ponavljanji, variiranji in formalnimi gibalnimi vzorci nastane mehanično in brez libidinalne investicije. Koreoerotikon izhaja iz vzporednice med sodobnimi popkulturnimi plesnimi trendi, v katerih je erotika raztelešeni spremljevalec klubskih obredov, ujetih v zapeljive plesne obrazce, s katerimi se posameznik samopotrjuje in v njih hkrati uživa, in starimi, antičnimi plesnimi slavji in duhovnimi praksami, ki so spolnost in erotiko zasedle v vrsto kinetičnih simbolov in koreografskega znakovja, da bi ju potem ti zastopali pred naslovljenimi božanstvi. Tako v posameznih primerih plodnostnega obredja, s katerimi se je v različnih kulturah zagotavljala dinamika življenjskih ciklov, se tudi pop-kulturni plesni obredi odvijajo predvsem skupinsko. Četudi je njihova plesna ornamentalnost večkrat podobna, imajo slednji ponavadi izbrano, tudi arbitrarno skupino profanih naslovnikov, posameznikov.