Bartleby, pisar

Bartleby ali t. i. "najslavnejša zgodba z Wall Streeta” temelji na preprostem (ki to ni) Bartlebyjevem odgovoru "Raje bi, da ne" ("I'd prefer not to."), ki ga nepričakovano poda na prošnjo nadrejenega, pripovedovalca, da pomaga pri nekem pisarniškem delu. Po tem prvem izpadu začne Bartleby na vse prošnje in zahteve odgovarjati z neobvladljivim "Raje bi, da ne" ali "Raje ne bi". Bartleby si tako pridobi pravico do preživetja, to pomeni do pasivnega vztrajanja.
Opazili so že, da oblika "I prefer not to" ni niti trditev niti zanikanje. Bartleby „ne odklanja, pa tudi ne sprejme; stopi korak naprej in se pri tem potegne nazaj, nekoliko se izpostavi v rahlem umiku govora“. Advokatu bi odleglo, če Bartleby ne bi hotel, toda Bartleby ne odkloni, samo odbije tisto neljubo (ponovno prebiranje, nakupe ...). Prav tako Bartleby ne sprejema, ne navede ničesar, kar bi raje delal kot prepisoval, temveč postavi samo nemožnost prepisovanja. Skratka, formula, ki zaporedoma odklanja vsako drugo dejanje, je že pogoltnila prepisovanje, ki ji ga sploh ni več  treba odklanjati. Formula je uničujoča zato, ker enako neusmiljeno izloči tako tisto, kar bi mu bilo ljubše, kot tudi sleherno neljubo. Uniči izraz, na katerega se nanaša in ki ga odklanja, pa tudi drugi izraz, za katerega se je zdelo, da ga ohranja, a ki v resnici postane nemogoč. Pravzaprav ju naredi nerazločljiva: izdolbe področje nerazločljivosti, nedoločnosti, ki neprestano raste med neljubimi dejavnostmi in med najljubšo dejavnostjo. Vsaka posebnost, vsaka referenca odpade.
"V navidezni odrski statičnosti se Bartleby, pisar razvije v gledališki dogodek visoke napetosti in globoke skrivnosti. Mojstrsko orkestrirana igra vseskozi stopnjuje zgoščenost zgodbe." (Strokovna žirija 46. FBS).
"Uprizoritev, ki interpretativno opazno presega izbrani videz bralne uprizoritve ali radijske igre, z minimalističnimi izraznimi sredstvi spoštljivo sledi vznemirljivi literarni predlogi in rafinirano ohranja vso njeno pomensko odprtost in zagonetnost." (Slavko Pezdir, Delo 2011)
"Bartleby kljub temu, da verjetno raje ne bi, nevsiljivo vleče v to uprizorjeno zgodbo vsakega od nas." (Sonja Zlobko, Radio Študent 2011)