Balkon

Balkon prekletega literata in hkrati velike ikone umetnosti in kulture dvajsetega stoletja Jeana Geneta vse od zgodnjih šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je dobil svojo dokončno podobo, ostaja ena najbolj intrigantnih in aktualnih iger stoletja. Navdušuje nas tako s subverzivno vsebino kot z gledališko živo obliko. »Veliki balkon«, v katerem se klienti prepuščajo svojim prepovedanim igricam, ki so resničnejše od njihovega življenja, je tudi v današnjem času izvrstna metafora za sodobno, neoliberalno, popolnoma poblagovljeno družbo profita in simulakrov realnosti. Hkrati pa priča tudi o tem, da politika in mediji do popolnosti izrivajo intimo ter jo predstavljajo zgolj kot eksces ali anomalijo.

Četrt stoletja po legendarnem Balkonu v režiji Janeza Pipana se Genetova igra vrača v spodnjo dvorano Mladinskega. Eno najbolj razburljivih besedil dvajsetega stoletja, o bordelu kot metafori in preslikavi družbe v mestu, v katerem vre revolucija, vedno znova vznemirja gledališko domišljijo. V Mladinskem so režijo zaupali Diegu de Brei, ki zna odlično preplesti velike, epske zgodovinske teme z intimo posameznikovega notranjega sveta. Tokrat se je z ekipo ustvarjalcev nevarno približal unikatnemu svetu prekletega francoskega dramatika, da bi »odprl stvari, ki so globoko prikrite, balzamirane in iz človeka izstreljene«. Ali kot je zapisal dramaturg Tomaž Toporišič: »Genetov Balkon je hiša iluzij v več pomenih, iz katerih izluščimo dva: bordel in gledališče oziroma gledališki oder. Tako bordel kot gledališče za svoje poslanstvo potrebujeta kostume, rekvizite, kreacijo likov in igranje vlog. Genet govori o tem, da je ves svet oder in hiša slepil, ki smo ji podvrženi vsi. Klienti vstopajo v bordel, da bi v vlogah škofa, sodnika, generala in drugih podob civilizacije našli iluzije zadovoljitve svojih psiholoških in seksualnih potreb, hkrati pa tudi fantazije občinstva.«