Baba babi babo

Na živce mi gre poveličevanje ženske. Ker je to vedno v odnosu do moškega. Kot nekakšna tekma. Kjer mora nekdo zmagati. Na koncu sta dvestopnički in dve kolajni in dve himni. In to veliko vprašanje, katera se bo zapela –himna. Na živce mi gre, da se ženska diči z dejstvom, da rojevaotroke. In da je zato pomembnejša. Od koga? Seveda od moškega, ki ne rojeva. Na živce mi gre, da je moški črnina in ženska samooklicana belina.Da si okrog glave na silo natika kvazi sijaj, ki ožarči vse, nekje daleč pa v njeni senci na štoru poseda izgubljeni moški in čaka na njeno milost. Na živcemi gre, da se tako hrupno govori o ženski. Ki je sam in samozadostna in večno sama za vse. Ki ne potrebuje nikogar. Ker je sijaj dovolj.Sem Minca in tam nekje od petega leta svojega življenja rišem srčke. In ko sem se naučila pisati, sem začela v srčke vpisovati še imena. Imena fantov, sošolcev, sosedov, ki so mi bili všeč. In potem smo se začele pogovarjati –me »sijajke« - o fantih, sošolcih, sosedih. In potem smo se začelepoljubljati s fanti, sošolci, sosedi. In potem smo gorele od želje po fantih, sošolcih, sosedih. Tako zelo smo gorele, da so se srca razlamljala in v hipuspet sestavila. In da so telefonske žice prasketale in da nas je v trebuhih bolelo od nore želje po izgubljenem fantu, sošolcu, sosedu, ki sedi na štoru inžal ne čaka na našo milost prav tako zelo, kot smo se nadejale in fantazirale. Sem Minca, stara trideset let, in moje življenje je gosto od ljubezni. Dosina, mame, očeta, brata, sester, prijateljev. In moškega. Na živce mi gre in brez njega ne morem. Na živce si grem, ker brez njega ne morem. Kersem mislila, da je moj sijaj močnejši od vsega. Pa ni. Ker ni lepšega na svetu, kot je moški, ki te pogleda.