Novi projekt Alter Faust umetnika Nevena Korde je predstava enega avtorja za enega izvajalca; ki je idejni vodja, scenograf, tehnični in lučni mojster, video oblikovalec, izvajalec na odru. Gre za skovanko, nastalo po motivih izpeljank iz našega bližnjega prostora, saj sta pred časom nastala tako Hrvaški kot Srbski Faust, ki se ukvarjata s sistemom nacionalnega gledališča in nacionalno državo »evrobalkanskega tipa«. [Tudi Evropa je isti hip, ko je oznanila formalno možnost združenja, začela razpadati.] Faustovski nastavki s predpono alter pa širijo prostor na kritiko neinstitucionalne scene; na gledališče, ki se dogaja zunaj nacionalnih in institucionalnih okvirjev, kjer se Brechtova država spremeni v eno sceno, v »našo« sceno: Radio Študent, Mladina, FV, Borghesia, Metelkova, avtonomija. Korda se v svoji alter poziciji tako v izvedbenem kot idejnem smislu dobesedno obrača k sebi, pri čemer gre za pozicijo enega akterja, ki namesto ogledala nastavlja hrbet; v odnosu do medija gledališča, kulturne politike, države in neoliberalnega korporativizma, ki zapoveduje lastno prodanost. Kot faustovski lahko opredelimo razloček med različnimi strategijami pristopanja k branju teksta, kakor ga v članku Doktor Faust ali Trije elementi o usihanju [Eseji 4/1992 v Problemi 8] opredeljuje Miha Zadnikar, ki faustovstvo vidi kot suho tvarino [nemštva], ob čemer zgodba o prodani duši več ne potrebuje dokazov o lastni aktualnosti. Danes jo lahko beremo enako – kot metaforo samih sebe.
Vsak avtorjev dogodek [predstava/performans/instalacija] s tem dobiva status posebne ravni izrekanja, ki po eni strani utrjuje diskurz enega, po drugi pa vsakič znova vzpostavlja drugačno vrsto pogleda, s čemer se hkrati upira enoznačni reprezentaciji; hkrati pa to enoznačje reprezentira. Različni modusi izvajalskega jezika Nevena Korde so v nizu performansov Utrjevanja s prisotnostjo aktivista in publicista Mihe Zadnikarja dobili ostrejši družbeno-kritični profil, v okviru česar se jasneje izrisuje polje, v katerega Korda usmerja svojo ost, in ki je vedno dvojno, podvojeno, v katerem deluje kot sam svoj Faust- Alter Faust. Ob tem vseskozi poudarja pomembnost gledališča tako v smislu generičnosti skupnostnega [prostora] kot apropriacije uprizoritvenega [formata]. Korda se ne vrača le k formi gledališča, temveč k njegovi faustovski tvarini, v kateri odpira mesto za podvojeno sliko, za alter ego kot mesto apropriacije različnih modalitet fizičnega, ki lahko v isti meri izhajajo iz biomehanike (Meyerholda) kot Doktorja Fausta (Thomasa Manna). Gre za prepletanje med gledališkim odrom kot realnostjo in realnostjo kot gledališkim odrom, pri čemer je avtor v živo v dialogu s svojim likom, kar realnosti ne odraža, temveč jo dela vidno. Svet, v katerem je to mogoče, je medijsko posredovani oder na odru, značilnost katerega je hkratna subjektnost in objektnost predvajanih, posnetih in živih vsebin.
Horizont faustovskega sveta je alternativna zgodovina majhnih izdajalcev, nevernežev, nizkotnežev, raz-prodajalcev. Alter Faust tematizira duhovno lenobo in mitomanstvo, atmosfero med ljudmi, ki so svojo vest postavili na trg slave in časti, se tam prehitro utrudili in zadovoljili. Po Brechtu ni revna scena tista, ki nima herojev, temveč tista, ki jih potrebuje. Alter Faust je zgodba »v mit izginjajočega subjekta«, odtis peska v dlaneh in prilika o današnjem pomenu nekoč ugasnjenega žara – Bodočnikov.