Konrad, mojster verbalnega nasilja in nekdanji oportunist z avtokratskimi nagnjenji, ki mu niso koristila, se znajde v novem svetu tržne mentalitete brez zanesljive politične podpore. Umakne se v izgnanstvo v lastni hiši in zdi se, da si želi biti sam in brez motenj, dejansko pa pušča vrata odklenjena, saj potrebuje družbo in upa, da ga bo nekaj potegnilo nazaj v središče dogajanja.
Njegova obsedenost s filmom Casablanca, ki ga hoče (znova in znova) gledati od začetka do konca, izhaja iz občutka, bolje rečeno zavesti, da mesto Casablanca v filmu spominja na njegov akvarij, v katerem kot počasi gnijoča riba nima ničesar, kar bi lahko zamenjal za prepustnico za dostop do odprtega morja.
Občutek, da še vedno nadzira stvari, se mu izmakne šele s prihodom nekdanjega sošolca, ki pride Konradu povedat, da je oče njegovega vnuka in da bi vnuk svojega očeta na rojstni dan rad srečal. Otrokova iskrenost in obljuba čiste nedolžnosti ga zapeljeta v upanje, da lahko vendarle zapusti Casablanco.
Sporočilo drame je torej pozitivno: resnično življenje je mogoče.