Nebojša Pop Tasić, 10. 5. 2014

Zlata ptica (uprizoritveni koncept)

Bliža se premiera uprizoritve Zlata ptica (15. maj 2014 v Lutkovnem gledališču Maribor) in iz ustvarjalnega procesa nastajajoče uprizoritve v režiji Silvana Omerzuja smo dobili prispevek, ki ga je pripravil dramaturg in avtor besedila, ki je nastalo po motivih slovenske ljudske pravljice, Nebojša Pop Tasić.
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah

Zlata ptica je pravljica o družini. In državi. O pohlepu. O grehu. O tem, da vsak ‘človek’ ni sam po sebi človek. Najprej je bitje, podobno zveri, bitje, ki mu vladajo najnižji nagoni. Če te nagone premaga, lahko postane človek. Torej, Zlata ptica je pravljica o učlovečenju.

Že v prvem prizoru se vzpostavi princip, ki žene zgodbo do konca in do skrajnih konsekvenc. Kralj, oče treh sinov, vlada kraljestvu. Kraljestvo je bogato in stabilno. Na kraljevem vrtu raste jablana, ki rodi zlata jabolka. Zlata jabolka so prispodoba bogastva, sijaja, moči in, seveda, razkola.

Nekega dne ugotovijo, da jim nekdo vsako noč krade jabolka. Zastražijo jablano, a roparja nikoli ne ujamejo. Tudi dva kraljeva sina gresta stražit. Nič.

Končno najmlajšemu sinu uspe, da s svojo puško zadene ptiča, ki je vsako noč neslišno priletel iz drugega kraljestva in trgal jabolka. Na tla padejo tri zlata peresa.

Peresa prinese očetu in tu se vzpostavi princip celotne zgodbe.

Peresa so bila zlata in kralj je rekel sam pri sebi: Kako lep mora biti šele ptič, ki ima taka peresa!

Rad bi imel ptiča, zato pravi na glas: Kdor mi ga prinese, bo kralj.

Torej, sam pri sebi si kralj zaželi zlatega ptiča, ki je prispodoba posvetne želje, pohlepa. Objekti naših želja so leteči, izmuzljivi in težko dosegljivi in naša strast je zlata. Zato kralj na glas obljubi kraljestvo tistemu, ki ujame zlato ptico. Vendar: zlata ptica je tudi roparica. Kot se pozneje v zgodbi izkaže, so roparji – vsi.

Torej, kralj si želi zlato ptico. Sinovi si želijo zlato krono.

Starejša sinova že takoj na začetku pokažeta svojo ozkosrčnost. Ko sta se ustavila, da bi se odpočila in kaj pojedla, je k njima stopil lačen medved in vljudno prosil, če bi tudi njemu kaj dala. Oba sta reagirala živalsko sebično – z rokami sta zagrabila svojo hrano in medveda z grdimi besedami (lahko bi tudi rekli z renčanjem) odgnala. V tem prizoru je zelo pomembno dejstvo, da je percepcija popolnoma obrnjena: medved je vljuden in človeški (sicer je lačen medved prispodoba zverinskosti), kraljeva sinova pa sta ne le nevljudna, temveč tudi nečloveška. Medveda sta sprejela po njegovi živalski formi in ne po njegovem obnašanju. Torej, zavrgla sta počlovečeno žival, ki se je hotela udomačiti, in se kot človeka izkazala – živalska. Naloga medveda v zgodbi je prav to, da človek pred njim pokaže svojo pravo naravo. Onadva pa sta pustila svojo zver lačno in tako tudi sama ostala lačna (pohlepna). Takoj zatem ju ujame roparska tolpa. In tukaj se začne famozno roparsko žuganje – zažugajo jima, da ju bodo umorili, če ne postaneta roparja tudi sama. In brata postaneta člana roparske tolpe.


Foto: Boštjan Lah
Ko se je najmlajši kraljevi sin ustavil na svoji poti, da bi se spočil in nekaj pojedel, je medveda, ko je ta pristopil k njemu, sprejel in ga nahranil. Ne le da ga je nahranil, še konja mu je dal, da ga lahko poje, in vse, kar mu je še ostalo. Ko je najmlajši kraljev sin vprašal, koga bo zdaj jezdil, ko mu je še konja pojedel, mu medved odgovori, da lahko jezdi njega. Kakor koli, najmlajši sin je nahranil svojo zver in jo udomačil – in ta mu je služila.

Medved mu pomaga najti zlato ptico. A ko ga pripelje na kraj, kjer jo lahko ukrade, ga opozori: ne izbiraj, vzemi prvo, tisto ki ti je najbližja (v ruski različici mu reče: vzemi zlato ptico, a ne jemlji zlate kletke), ker se bodo stražarji sicer zbudili. Najmlajši sin ne uboga in hoče vse – ptico in kletko, ker si misli sam pri sebi: kaj mi bo ptič brez kletke. Seveda ga ujamejo, ker je hotel več, hotel je preveč. In ponovi se roparsko žuganje. Zažugajo mu, da ga bodo umorili, če jim iz drugega kraljestva ne pripelje zlatogrivega konja. Torej, tistega, ki je hotel ukrasti zlato  ptico, pošljejo, da ukrade zlatogrivega konja.

Medved mu odpusti pohlep (saj je samo človek, bi rekel) in mu pomaga pri kraji zlatogrivega konja. A tudi tokrat ga opozori: vzemi konja, ne jemlji zlate uzde. Ko najmlajši sin zagleda zlatogrivega konja, si misli sam pri sebi: kaj mi bo konj brez uzde. In ponovno se prebudijo stražarji ter ga ujamejo. Zažugajo mu, da ga bodo umorili, če jim iz obmorskega kraljestva ne pripelje morske deklice (zlatolaske). Torej: tistega, ki je hotel ukrasti zlatogrivega konja, pošljejo, da ugrabi zlatolasko.

Medved mu ponovno odpusti pohlep (saj je samo človek) in mu pomaga ugrabiti zlatolasko.

Na poti nazaj mu medved pomaga, da ponovno ukrade in obdrži vse, kar je že ukradel.

Ko pride najmlajši sin v prvo večje mesto, izve, da bodo tisti dan zaradi ropanja obesili njegova starejša brata. Plača za njuno izpustitev in se odpravi domov. Brata gresta za njim in ko vidita, da nosi s sabo zlato ptico, ga umorita. In tu se zgodi končna preobrazba oz. učlovečenje.

Brata si razdelita ukradeno ’robo’ (kajti za njiju je vse to samo ’roba’), pozneje si razdelita tudi kraljestvo (saj je samo ’roba’). Vzdušje v kraljestvu je turobno, zlata ptica ne poje, zlatega konja ni mogoče jahati, zlatolaska pa vene od žalosti.

A mrtvega najmlajšega sina na cesti najde medved. Odkoplje neko korenino, jo stolče na kamnu, kane sok mrtvemu v usta in mladenič oživi in ozdravi. Od tu naprej o medvedu ne vemo nič več.


Foto: Boštjan Lah
Ko pride domov, najmlajšega kraljevega sina v raztrgani obleki nihče ne prepozna. Tudi brata ne. Je le revež, ki je pustil svojo živalsko naravo v prejšnjem življenju. Umrl je, preden je zares umrl. Doma se končno prikaže kot človek, ki je nahranil svojo zver, ki je svoje bližnje rešil smrti, ki je ljubil svojo zlato ptico, ki je ljubil svojega zlatogrivega konja in ljubil svojo zlatolasko. In očeta. In domovino.

Torej, zver je udomačena. Zlata ptica začne peti, zlatogrivi konj začne rezgetati in poskakovati, zlatolaska pa se začne smejati.

Njegovi zakladi so odslej človečnost, sočutje in ljubezen in vse, kar si je prislužil in česar ni mogoče ukrasti. 

Brata nista rešena smrti. Oče kralj ju da obesiti kot roparja in morilca. 


Povezava: Gledališki list predstave (PDF / 575 Kb)

LGMB, Nebojša Pop-Tasić

Povezani dogodki

Nebojša Pop Tasić, 19. 6. 2017
Dragi Gašper
Nebojša Pop Tasić, 12. 1. 2009
Ob premieri: Rojstvo tragedije iz duha vojne
Nebojša Pop Tasić, 7. 10. 2007
Oder ni »zares«!