SNG Maribor, 16. 3. 2018

Življenje po koncu zgodbe

Drama SNG Maribor, Sofokles OJDIP V KOLONU, režija Diego de Brea, premiera 16. marec 2018.
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc

Odlomki iz gledališkega lista

Zadnjo ohranjeno atiško tragedijo Ojdip v Kolonu, ki jo je Sofokles pisal v starosti devetdeset let, bo kot prvo slovensko uprizoritev na mariborski oder postavil Diego de Brea. Režijski koncept je zasnoval na pronicljivi interpretaciji besedila, kjer Ojdip, tako kot Kristus, na zadnji postaji sprejema nase kelih, usodo, prerokbo, trpljenje, življenje in smrt. »Kako lahko tako radikalno osramočen lik, kot je Ojdip, postane sredstvo za uresničevanje volje bogov?«, se sprašuje Thomas Van Nortwick. Ojdip v Kolonu ni več junaški rešitelj Teb in pravični kralj, očetomorilec in krvoskrunec je, slep begunec, ponižan pregnanec, brezdomec, ki s svojo prekleto krvjo prinaša nesrečo in strah. Spoznanje samega sebe ga je peljalo iz nevednosti v vednost, od izdrtja odprtih oči, ki so gledale, a niso videle, do preroške slepote. Pod nepredstavljivo težo sramu in ponižanja, se je primoran odmakniti s svetovnega prizorišča v globino neznane pokrajine po kateri tavata z Antigono vse dokler ne prideta v 'obljubljeno deželo', v gaj Evmenid pri Kolonu, kjer se bo, kot mu je obljubil Apolon, končalo njegovo morje gorja. A ko se začno nad njim zbirati oblaki preteklosti, ki privihrajo iz njegovega 'prejšnjega življenja', se v stampedu dramatičnih zasukov odvrti še poslednja drama njegovega življenja. Odvrti se Ojdip v Kolonu, mit o popolnem sesutju jaza. »Zdaj, ko sem nič, sem šele mož zares?«
(Maja Borin)

***

»Smrt je odrešitev šele takrat, ko si že mrtev«
(Odlomki iz pogovora z režiserjem Diegom de Breo, zapisala Maja Borin)

Ojdip v Kolonu se začne tam, kjer se Kralj Ojdip konča. Ojdip je v tem tekstu tipičen antijunak, ki začne z dna. /…/ V vseh drugih tragedijah je junak najprej predstavljen v vsej svoji vzvišeni osebnosti, zaseda visok položaj, ima pomembne funkcije, in šele po odmiku od vsega tega se zgodi iskanje človeka pod vsemi temi maskami. Pri Ojdipu v Kolonu je ravno obratno. Ojdip je že v samem začetku razorožen junaštva, funkcij; zdaj je samo slepi begunec po lastni volji. Zaradi porazov, zmotnih presoj, arogance, moči (ki se je nato izkazala za nemoč) je teža bivanja postala prevelika, zato se je zavestno odločil za odhod. /…/ Ojdip je šele potem, ko je za seboj pustil vse, kar je predstavljal, odšel na pot v svobodo. In to osvoboditev je zelo drago plačal.

Smrt, kjer ne gre zgolj za odhod iz tostranstva, predstavlja konec tudi v smislu konč(ev)anja nekih odnosov, zaključkov s starimi navadami, z ustaljenostjo, varnostjo. V življenju je bistveno lažje začenjati na novo, kot pa zapuščati, končevati. Ojdipova neznosnost bivanja pa je tako velika, da je prisiljen končati vse znane poti. Prisili se oziroma izsili vstop v popolnoma neznano območje. A konec ni samo osvoboditev, smrt od človeka vedno zahteva razrešitev vseh stvari, ki jih nosi življenje. /…/ Vse, kar je pustil za sabo, prihaja nazaj in zahteva obračun. Ojdip je namreč v svoji prejšnji poziciji predstavljal absolutno moč, ki je v trenutku, ko je izginila, povzročila pri ljudeh, ki so bili od njega odvisni (v dobrem in v slabem), izgubljenost. Njegova družina ni mogla funkcionirati prej, ko je on s svojo prezenco obvladal vse, še manj pa funkcionira zdaj, ko ga več ni. Bil je »homo faber«, primer uspešnosti, ideal vladarja in očeta, bil je absolut, bil je vse tisto, o čemer ljudje sanjarimo, imel je vse tisto, kar mislimo, da prinaša srečo, a s spoznanjem sebe je prišel do zavedanja, da je bilo v tej sreči polno zmot. Da je bila vsa njegova moč v resnici brezpredmetna, nična. Družina, ki jo je pustil na pogorišču, prihaja za njim, ne more se rešiti te zapuščene preteklosti, ki jo je skreiral in jo nosil na svojih plečih. Družina je bila v Ojdipovi dobi moči tako zavezana njemu in privezana nanj, da brez njega ne zna in ne more funkcionirati. Invalidni so bili prej, ker so živeli v varnosti tega kreatorja, v trenutku njegovega umika pa se je pokazala njihova popolna brezizhodnost. Tudi v tekstu vidimo, da mora Ojdip najprej obračunati s sabo, šele nato se začnejo obračuni s preteklostjo, vračanja z državnega in družinskega pogorišča. /…/ Njegov odhod je sprožil plaz popolne destrukcije, potop slehernega posameznika in tudi potop države.
/…/ Ojdip začne dramo z zavedanjem, da je izmeček svoje lastne usode. On ni samo pes, begunec, človek brez državljanstva, brez potnega lista, brez domovine, on je nekdo, ki niti svojega imena ne upa izgovoriti. Njegovo ime je kletvica, je prekletstvo, to ime je kužno. V tej drami gre predvsem za poseg v privatno življenje, zdaj ni več niti javna niti politična oseba, ta padli 'bog' je postal nekdo, ki joka in je prisiljen pogledati v svojo intimo … Neverjetno, koliko trpljenja se skriva znotraj družinskih odnosov in kako se z lahkoto raje odločimo za nedelovanje, za pasivno sprejemanje, za nošenje bolečine kot pa za prestop. Ojdip s svojim odhodom vse bližnje kastrira, ker so bili v času njegovega vladanja navajeni delovati skozi njega. In tukaj se zgodi sesutje mita o človeku, ki je bil absolutni nosilec družine in države, ki ima sposobnost poganjanja sebe do neba, preko vseh mej. In zato, ker pade s samega vrha (o tem govori tragedija Kralj Ojdip), je padec na dno toliko večji in strahotnejši.

***

Kajetan Gantar: Labodji spev (odlomek)

Ojdip v Kolonu, zadnja v vrsti Sofoklovih dram, izstopa iz pesnikovega opusa po treh presežnikih. Najprej po zunanjem obsegu kot najobširnejša, ne samo med Sofoklovimi, ampak med vsemi ohranjenimi grškimi dramami. Dalje kronološko, ker je po svojem nastanku in po uprizoritvi zadnja med ohranjenimi grškimi tragedijami: uprizorjena ob koncu petega stoletja (401 pr. Kr.), in kar je posebej zanimivo, šele pet let po pesnikovi smrti. In ne nazadnje, zadnja Sofoklova drama je med vsemi najbolj doživeta, prežeta s subjektivnim lirizmom, v njej bolj kot v drugih slutimo odmeve avtobiografskih doživetij in pesnikovih značajskih potez. Predvsem je vredno vedeti, da je Sofokles med tremi velikani grške dramatike dočakal najvišjo starost: ob pisanju Ojdipa v Kolonu je že prestopil prag devetdesetih let.

Njegovo življenje in ustvarjalnost presenetljivo sovpadata s petim stoletjem, ki ga zaznamuje najvišji gospodarski in politični vzpon Aten in najplodnejši razcvet grške klasike. Rodil se je leta 496 v Kolonu, zdaj predmestju Aten, kjer je oče imel tovarno orožja. Kot lep in postaven mladenič je leta 480 vodil slavnostni sprevod ob atenski zmagi nad perzijskim brodovjem v bitki pri Salamini. Že s prvim dramskim nastopom je premagal trideset let starejšega Ajshila, dotlej nesporno gledališko avtoriteto. Svojih dram ni samo pisal, ampak je v njih v mladih letih tudi nastopal kot igralec. /…/

Napisal je 123 dram (ohranjenih je sedem) in z njimi leto za letom osvajal zmage na dramskih agonih: štiriindvajsetkrat je prejel prvo nagrado, večkrat drugo, nikoli tretje. Bil je ljubljenec atenskega občinstva, v družbi šarmanten in duhovit, v političnih in vojnih podvigih uspešen. S simpatijami je spremljal vzpon atenske države in razcvet demokracije pod Periklom, gradnjo Partenona in drugih monumentalnih stavb na Akropoli, ki so jih krasili Fidijevi kipi in druge umetnine. Z večjo zaskrbljenostjo pa je spremljal pojav sofistike, ki je postavljala pod vprašaj dotedanje verske in etične vrednote, katere je sam kot glasnik večno veljavnih »nenapisanih zakonov« z vso vehemenco zagovarjal. S še večjo zaskrbljenostjo je v zadnjem četrtstoletju spremljal potek vojaških operacij v dolgotrajni peloponeški vojni z nepredvidljivimi menjavami vojne sreče. A tudi tu mu je bilo najhujše prihranjeno: umrl je, še preden so Atene po katastrofalnem porazu in uničenju mornarice pri Ajgospotamoi (leta 405) klonile in sprejele poniževalne mirovne pogoje, ki jih je narekovala zmagovita Šparta, pravzornica nacizma. Zato ni čudno, da je komik Frinih ob njegovi smrti zapisal:
O blagor Sofoklu! Bogat in srečen
doživel je častítljivo starost,
ustvaril mnogo lepih umetnin,
umrl, ne da bi bil dočakal zlo ...

***

Diana Koloini: Življenje po koncu zgodbe (odlomek)

/…/ Situacija Ojdipa, ki pritava v Kolon, je radikalna, docela robna, pravzaprav je že preko roba. A morda niti ni tako izjemna, vsaj ne neznana, gotovo pa ne nepomembna za razumevanje človeške kondicije v sodobnem svetu: živeti še po končni katastrofi, nikjer najti mesta zase, biti izmeček sveta in lastnih stremljenj … te situacije so nam prepoznavne (najbolj natančno jih je verjetno izpisoval Beckett … prepoznavamo pa jih tudi v konkretnih zgodbah iz aktualnega sveta), morda prav tu lahko ugledamo najgloblje dno današnjega človeštva.

/…/ Ojdip je zaznamovan z nemočjo slepca, ki se pri vsakem koraku, vsakem srečanju, ob katerikoli potrebi opira na zvesto hčer, Antigono. Tudi ona je zaznamovana: z vsakršno bedo begunskega življenja, ki ga deli s svojim očetom, a tudi z njegovim zločinom – zaznamovana že po poreklu, ker je bila spočeta v nemogoči zvezi, tam, kjer se ne bi smelo nič zgoditi, nič spočeti, kjer se ne more roditi pravo življenje. Že po svojem rojstvu je izgnana iz sveta urejenih človeških razmerij, v katerem tudi sama ne bo mogla najti mesta zase – kot tudi ne sestra Ismena in brata Polinejk in Eteokles, ki sta se zaradi družinskega prekletstva zapletla v bratomorni spor. Vsi so zapisani prekletstvu in uničenju. Naj Ojdip še toliko izpostavlja različnost v dejanjih hčera in sinov, naj se še toliko pritožuje nad izdajo slednjih, v ljubezni in v sovraštvu so vsi štirje otroci njegovega nemogočega dejanja, ki je vnaprej določilo njihova življenja, neizbežno tragično usodo.

Kaj to sploh pomeni, da je življenje določeno vnaprej? Lahko to verjamemo? Je v našem svetu, kjer naj bi vsak posameznik imel možnost, da si sam izbere svoje življenje in ga uresniči v skladu s svojimi sposobnostmi, prizadevanjem in željami, življenje lahko določeno vnaprej? Pa sta naš uspeh in sreča res odvisna od vrednosti našega prizadevanja?

(Iz gledališkega lista uprizoritve)

Diego de Brea, SNG Maribor, Sofokles

Povezani dogodki

Drama SNG Maribor, 19. 3. 2010
Premiera: Ta mračni predmet poželnja
Maja Borin, SNG Maribor, 7. 10. 2011
Lahko se zgodi kaj zanimivega ali pa tudi ne
Drama SNG Maribor in Mini teater, 2. 9. 2010
Janko in Metka