In je vsega konec. Levi zaprti, utrujeni, spet varno v kletki. Pisal se je ponedeljek in zaključila se je še ena letošnja festivalska zgodba. Z resda zimsko mrzlim (škornji in plašči so bili skoraj obvezna oprema), a srečnim koncem. No, žal ne vem, kaj se je dogajalo tam doli v Stari elektrarni (upam pa si trditi, da se je čutil duh Beatlov), Plesni teater Ljubljana pa je uro pred čistim "finišem" kar pokal po šivih.
(Pre)polna dvorana je – poleg že znanih obrazov, vsakodnevnih obiskovalcev Mladih levov – v svoje vrste velikodušno sprejela tudi najmlajše občinstvo, katerega v prejšnjih desetih dnevih ni bilo v tako številčni postavi. Mladi so levi, mlada (še mlajša) je publika, in otroci so – zraven dveh sem sedela – z iskrenimi vprašanji in spontanimi komentarji prav prisrčno popestrili večer. Predstava Ali: bomba. Kratka, efektivna, delujoča po principu staccato parole "Prišel, videl, zmagal". Bolze in Thabet sta prišla, očarala publiko (videla navdušene obraze) in – zmagala.
Bi si upala – hm, danes sem pa nekam pogumna, najbrž zato, ker so Levi že odšli spat – trditi, da sta požela najdaljši aplavz sploh, ozaljšan še s kriki pohval in navdušenja. Lep večer, ta zadnji, ko sem iz prve vrste (hvala tebi Zzz.) zavzeto opazovala dve vrhunsko gibajoči se telesi in za sabo ujela kakšen vzdih ali dva precejšnje očaranosti pa tudi smeh. Ali je več kot pozitivna suma vsega, kar Mladi levi potrebujejo tudi za vnaprej: energije, dinamike, hudomušnosti in dojemljive poante.
Za danes pa le še tole: lev je kralj, kralj je zaspal, naj potemtakem zaspijo tudi vsi podložniki. Na toplem, če se le da.