Izseki iz gledališkega lista predstave Ljubezen in država


In vendar kot pisatelj še naprej menim, da je to delo, v katerega sem vključil največ svoje intime. Vse osebe temeljijo na dejanskih življenjepisih, na družbeni zgodovini in na različnih interpretacijah, temeljijo na znanju in na domišljiji, liki so tudi moja osebnost, osebnost, ki je nastajala v zgodnjih osemdesetih in je pri vseh premenah ostala in postala moja današnja osebnost. (Vladimir Stojsavljević: Ljubezen in država)


Tudi Stojsavljevićevo Elizabetinsko trilogijo in še posebej njen osrednji del Ljubezen in država je danes mogoče brati v okviru sodobne fascinacije z elizabetinci in njihovo najpomembnejšo figuro, Shakespearom. Čeprav je nastala že v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, se opira na številne, takrat še zelo sveže in širšemu krogu še lep čas manj znane ugotovitve in spoznanja raziskovalnih zgodovinarjev. V svojih dramah z zgodovinsko snovjo je Stojsavljević sicer iskal vzporednice s takratno družbenopolitično situacijo jugoslovanske države, ki je začela napovedovati svoj razpad, a se danes zdi, da so te drame novo aktualnost našle prav v temeljitem poznavanju zgodovinske snovi in v univerzalnih spoznanjih, ki jih je to vedenje omogočilo. (Darja Dominkuš: Pod Shakespearovim firmamentom)


V drami zasledimo dinamiko nasprotij (in ko gre za vzpostavitev dinamike, so bistvenega pomena tudi vse formalne, stilne značilnosti), ki je spletena okoli glavnega para: pozicije in opozicije, ljubezni in države, svetlobe in sence. (…) Skupno ljubezni in državi je reprezentacija ali njen nasledek, perspektivizem; skupno znotraj drame Ljubezen in država pa operira kot mnogoterost oz. proizvaja najmanj dve različni interpretaciji ljubezni, in sicer ljubezen kot identitetno politiko, ki je torej korumpirana oblika ljubezni, in ljubezen kot postajanje drugo, drugačen. (Anja Bajda: Skupno skozi ljubezen in državo)


Kljub temu pa je Ljubezen in država sodobna, aktualna – kot je danes moderno reči – igra. Težko bi sicer rekli, da je tudi politikantska, vsekakor pa je to politična igra. Stojsavljević zelo dobro ve, da se Shakespeare ukvarja samo z dvema velikima temama: z ljubeznijo in s politiko, in na tem gradi svojo dramo. (Georgij Paro: Ljubezen in država)


Zakaj Marlowe, Shakespeare, kraljica Elizabeta I. in Cromwell? Nenavadno je in tudi ni povsem preprosto razvozlati, zakaj prav določeni liki oživijo, izpisujejo svoj obstoj in si izborijo prostor v pisateljevem času. Izjemna tenkočutnost Vladimira Stojsavljevića pri zgodovinskem razlaganju sodobnosti ga v njegovi zgodnji zgodovinski trilogiji: Marlowe, Ljubezen in država in Prepovedano gledališče, pripelje naravnost v dobo kulturnega razcveta Anglije. (Ljiljana Filipović: Eno samo besedilo v alternativnih pokrajinah)