SMG, 28. 3. 2013

Zaigraj si predstavo o škratu

Slovensko mladinsko gledališče, Svetlana Makarovič ŠKRAT KUZMA DOBI NAGRADO, režija Matjaž Farič, premiera 28. marec 2013.
foto: Peter Uhan
foto: Peter Uhan
foto: Peter Uhan
foto: Peter Uhan
foto: Peter Uhan
foto: Peter Uhan
foto: Peter Uhan
foto: Peter Uhan
foto: Peter Uhan

IGRALEC
S pomočjo knjige, ki ji rečemo gledališki list, lahko postaneš škrat in zaživiš čisto pravo škratovsko življenje, ob tem pa spoznaš, kako nastaja gledališka uprizoritev. Pozoren bodi na vse luknje in zavihke, skrite v knjigi. Bodi ustvarjalen, nagajiv in pogumen in se podaj v čarobni gledališki svet.

Igralci so čisto navadni dekleta in fantje – a ker so igralci, se na odru vsak dan prelevijo v koga drugega. In kadar je na sporedu predstava Škrat Kuzma dobi nagrado, postanejo na primer škratje. Kaj pa morajo narediti, da jim to (vedno znova!) uspe? Igralec mora svojega škrata tako dobro poznati, da ve tudi, kaj počne v trenutkih, ki v besedilu sploh niso opisani, in kako to počne. Ali kuhinjski škrat po obilnem obroku rad zadrema? Na kakšno glasbo najraje pleše poskočna škratica? In kateri radijski postaji radijski škrat še posebej rad ponagaja? Kako frizerski škrat poskrbi za svojo pričesko in obleko, ko zjutraj vstane? Ima tiskarski škrat najljubši kotiček, kamor se v tiskarni skrije?

Da so lahko igralci prepričljivi škratje – ali pa srake, ježi, veverice, medvedi, pripovedovalci –, morajo vse to vedeti in znati pokazati. A tudi njim jo lahko zagode – gledališki škrat! Takrat lahko celo najbolje pripravljen igralec pozabi besedilo, lahko se mu strga kostum ali pa v najbolj žalostnem prizoru opazi kaj tako smešnega, da ne more zadržati smeha. Seveda se na vso moč trudi, da bi napako popravil, gledališki škrat pa ga opazuje iz kakega skritega kota in se svoji škratovščini prav zadovoljno hahlja.

***

BESEDILO
Ko igralci spoznajo telo, gibanje in glas novega lika, ki ga bodo igrali, se morajo naučiti besedilo – v našem primeru ga je napisala Svetlana Makarovič. Vsak od njih mora natančno vedeti, kaj bi njegov škrat rad povedal. Kajti tisto, kar izrečemo, ni vedno enako tistemu, kar mislimo.

Kaj pravite, ali Kuzma res noče zaplesati, ker ga muči revmatizem, ali mu je morda malce nerodno pred poskočno škratico? Se zidarskemu škratu res zdi, da so bile njegove škratovščine zgolj malenkosti, ali pa si potihoma misli, da so bile najimenitnejše od vseh?

Besedilu zato veliko časa posvetijo režiser, dramaturg in lektor. Vsak gleda nanj malce drugače. Režiser razmišlja, kam bi rad gledalce pripeljal, kakšno je sporočilo uprizoritve, ki jo postavlja na oder, v mislih ima celoto, izdelati pa mora tudi vsako najmanjšo podrobnost. Režiser je glava zbora. Dramaturg je režiserjev pomočnik, odgovoren je za pripravo besedila, vseskozi je prvi gledalec in iskalec pomena, je tudi tisti, ki poskrbi za vsebino gledališkega lista, neke vrste spominsko knjigo uprizoritve. Dramaturg je duša zbora. Lektor poskrbi za jezik, njegovo smiselnost in ustrezno izreko, posebno pogodbo ima s tiskarskim škratom. Vejice, klicaji, vprašaji, e-ji,o-ji in a-ji – vse mora biti na svojem mestu. Lektor je uho in roka zbora.


foto: Peter Uhan
KOSTUM
Igralce je treba primerno obleči. Pri tem jim pomaga kostumograf. Seveda pri snovanju kostumov, kot rečemo gledališkim oblačilom, tesno sodeluje z režiserjem in igralci, saj se morajo kostumi čim bolj podati liku in predstavi v celoti. Poznati mora lastnosti različnih materialov (včasih tudi takšnih, ki za obleke niso nič kaj primerni – papir, plastika, koruzno ličje …) in se »igrati« z njimi. Misliti mora tudi na tisoče praktičnih podrobnosti (tu mu na pomoč priskočijo garderoberke in garderoberji). Ali bo igralcu, ki igra pod močnimi, toplimi reflektorji, v medvedovem kožuhu prevroče? Ali bodo čevlji v tihem prizoru preveč topotali? So hlače preozke, da bi škratje v njih lahko divje zaplesali?

Tudi ti postani kostumograf, zapri oči in pomisli, kje se tvoj škrat giblje in katere barve bo potreboval, da bo bodisi neopazen ali pa čim bolj vpadljiv, kakšne materiale ima rad (naravne, umetne, lahne ali tople, da ga v gozdu ne bo zeblo) … Mogoče pa oblek sploh ne mara?! Ne pozabi na čevlje, copate, debele nogavice in na tisto posebno stvar, ki jo ima škrat najraje, mogoče brezovo vejico ali najljubšo žival ali pa najslajšoljubšo poslastico.

***

SCENA – PROSTOR
Izhodišče pri prenosu zgodbe na oder in pri razmišljanju o živem gledališkem dogodka, je bila tokrat zamisel o obliki prostora. Režiser in scenografka sta prostor zasnovala tako, da scenografija ni le poslikana kulisa na odru. Prav s pomočjo scenografije postane namreč jasno, kdo je kje doma, kam se lahko skrije, zakaj nekdo odide prav tja in ne kam drugam, kje sem jaz in kje so drugi ... Okrogli, ravni, zaprti in odprti prostori – oblika prostora nam omogoči, da začutimo vzdušje.

Potrebujemo še spretne mizarje in tehnične delavce, ki znajo izdelati vse, kar scenograf nariše in si zamisli. V gledališču je mogoče marsikaj, vendar je vse odvisno tudi od števila ponovitev, gostovanj, stroškov, varnosti … Zmeraj pa so na prvem mestu magičnost, prepoznavnost, neponovljivost, prepričljivost in praktičnost.

Scenografka je skrbno ustvarila domovanje naših likov, leseno knjigo. Oder je svet in naša knjiga je zemljevid predstave, ki odpira veliko zanimivih, iskrivih, skrivnostnih, čarobnih kotičkov in ponuja neskončno možnosti, da se prebudi domišljija.

Tako, uspelo ti je. Škrat je pred tabo. Oblečen, obut, pripravljen na najrazličnejše dogodivščine, jasno mu je, kdo je, kaj ima rad, katere barve ne mara, katere živali se najbolj razveseli, zaveda se sebe in tega, da je biti škrat res nekaj posebnega. Zdaj pa pogumno postavi gledališki list na mizo in si zaigraj predstavo o škratu (napiši ime svojega škrata)_________ ter neskončno uživaj.


 

Iz gledališkega lista uprizoritve

Povezani dogodki