Snežana Trišić, 23. 3. 2019

Zabava, na katero smo vsi povabljeni

Prešernovo gledališče Kranj, Thomas Bernhard ZABAVA ZA BORISA, režija Snežana Trišić, premiera 23. marec 2019.
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank

Že v prvi drami, Zabava za Borisa, cinizem Thomasa Bernharda, ki ga je v svoji prozi tako pozorno negoval, doseže vrhunec. Ogoljeno in brutalno ironično nam je prikazal bolezen in deviacijo družbe, v kateri živimo, kot »fašistoidno neoliberalno kapitalistično prizadetost«. V drami so skoraj vsi brez nog, brez možnosti premikanja, odsekano jim je, izgubljeno ali odstranjeno tisto, kar bi jih lahko spravilo v gibanje in popeljalo v upor ali spremembo, v drugačen svet, družbeni red ali sistem vrednot. Temeljno izhodišče za režijsko interpretacijo tega Berhardovega dela je spoznati individualne, politične in filozofske vidike problemov, ki se odražajo kot celovita kolektivna invalidnost in prizadetost, ki prežemata celotno družbo. Razen družbeno politične interpretacije ima drama še eno dimenzijo, ki bi jo Beckett razumel bolje od mene, mislim pa, da gre za popolno jalovost in nesmisel obstoja. Ali bi bilo z nogami drugače? Ne, ker imamo noge, pa smo enaki kot invalidi v drami. Ali bi kaj spremenili? Ne, ker nismo spremenili ničesar. In še naprej ničesar ne spreminjamo. Mi torej imamo noge, pa jih hkrati nimamo. Mi smo invalidi. Celoten položaj človeka je položaj prizadetosti, duhovne in fizične utesnjenosti in omejenosti. Kakšno zanko nam je nastavil Bernhard! Kako nas je pahnil v ta »črni absurd«, in kako se nam s to dramo posmehuje! Mi z nogami gledamo to družbo invalidov na odru in doumemo, da smo enaki, z obema nogama, prizadeti v glavo. Imamo veliko nalogo, da v tej drami razkrijemo ravni in razloge te utesnjenosti, vsiljenih in prirojenih okovov, zablod in omejitev ter odrekanja svobodi. Podkupljivi smo, prestrašeni, nedosledni, šibki, nemočni, podrejenost pa kakor da bi nam bila prirojena. In potem nam, kakor v številnih Bernhardovih delih, ostane samomor kot edino dejanje svobodne volje in izraz odločenosti, da ne pristanemo na tako ureditev in izhod iz nje. Smrt kot svoboda. O, kakšen črni absurd! Bernhard je poskrbel, da smrt pride ravno na zabavo, in sicer na rojstni dan. Spet je s prevpraševanjem položaja in jalovosti življenja, cinično čez vsako mero, povezal krog od rojstva do smrti.

Predstava ima, tako kot drama, trodelno strukturo. V prvem delu se bogatašinja in dobrotnica, ki je znana po imenu Dobra, pripravlja na dobrodelni ples. Dobra je invalid, zato je v veliki meri odvisna od svoje služkinje Johane, ki ji ves čas streže. Odvisnost je obojestranska. Dragoceni klobuki in rokavice, ki jih Dobra pomerja in izbira za odhod na dobrodelni ples, postanejo poligon za torturo, dresuro ter vzpostavljanje pozicije moči in zasužnjevanje negovalke Johane. Vendar pa je videti, kakor da bi nam ta dogodek odkrival še druge žrtve, ki so pod temi dragocenimi klobuki in blagovnimi znamkami. Koliko poceni in zasužnjene delovne sile je treba za izdelavo ene same samcate bahave modne kaprice? Koliko sužnjev, poleg Johane, se skriva pod temi klobuki v tovarnah, industrijskih obratih in skladiščih proizvodnje? Koliko je v tem našem svetu lažnega dobrotništva in lažnih dobrotnikov? Koliko je dobrotnikov na grbi razslojenega sveta in osiromašene družbe? Sveta, v katerem je večina ostala brez osnovnih človeških in eksistencialnih pravic. In medtem ko na vajah gledam Dobro in Johano, premišljujem o družbi, ki je danes pahnjena v nakupovalna središča, in v kateri se status uresničuje preko dragih blagovnih znamk in dragocenih unikatov, premišljujem tudi o žrtvah te strukture, v katero smo vsi vpeti. Žrtve so vsakdanje in nevidne. Mi vsi smo včasih žrtve, vendar tudi storilci takega zločina.

V drugem delu se z vstopom pohabljenca Borisa v medsebojno odvisni odnos med Dobro in Johano, pojavi možnost za upor, odpor, združenje skupnih moči tistih šibkejših in podrejenih, v tem primeru Johane in Borisa. Od Dobre o Borisu izvemo, da veliko spi in je: »Samo spi in je,« pravi. Preden se Boris prvič pojavi, se zbudi iz spanja, v temni sobi, sam. Boris se je realno in metaforično prebudil! Joka in tuli, prestrašen je v temi, sam. V temi sobe ali temi civilizacije, vseeno. Prebudil se je in uprl se bo. Boris bo vsaj za trenutek uporniški človek. Boris sproži upor in boj.

S prihodom njegovih prijateljev pohabljencev v tretjem delu se začne zabava za rojstni dan. Ali je to priložnost za upor in revolucijo? Brezpravni invalidi, odpad družbe, zahtevajo osnovne človeške in eksistencialne pravice. Kakor da bi bili tukaj zgoščeni številni zgodovinski in sodobni družbeni protesti in upori. Le da je rojstvo in odmiranje odpora in revolucije v našem primeru »instantno«. Vse je »instantno«, tako kava kot revolucija. Kratke sape, po frašizi, s hitro zadovoljitvijo in polnim trebuhom. Bernhard je spet ciničen, pove nam, da smo šibki, da ne vztrajamo, da smo izmanipulirani, izkoriščeni. Dobrotniki dobra dela še naprej v veliki meri delajo zaradi osebnega interesa in zadovoljitve. »Dobro« je danes samo dobro osmišljen koncept, s katerim se še bolj zlorabljajo nesreča, razslojevanje družbe in beda. Tako dobro je nehumano in fabricirano. Borisov rojstni dan je osmišljen kot lahka industrija zabave, pisana laž, ki pa bo od otroške igralnice za prizadete vendarle prerasla v poligon za proteste, nato pa v makabrično gostijo pohabljencev.

Medtem ko tole pišem, se v Srbiji vsako soboto odvijajo protesti proti še enemu represivnemu režimu. Vsako soboto se ljudje zbirajo in sprehajajo in vse več jih je, ki na ta način izražajo upor. Vendar pa osebe v drami Zabava za Borisa nimajo nog za proteste in sprehod. Avtor nas opozarja, da se družba, ki temelji na neenakosti in krivici, ne more premakniti in iti naprej. To je bolna in obolela družba, v katerem recidivi fašizma vse bolj mutirajo in nas hendikepirajo. Kljub Bernhardu in Borisu, ki ju v vsakem smislu občudujem, verjamem, da mi, ki se sprehajamo, tudi zares imamo noge, čeprav o tem ne moremo biti prepričani, in da bomo hodili še dolgo in vzravnano.

Prevod: Sonja Dolžan

 

(Iz gledališkega lista uprizoritve)

Zabava za Borisa, PG Kranj

Povezani dogodki