Tatjana Doma, 23. 9. 2010

Willy Loman, ujetnik lastnih sanj

Slovensko ljudsko gledališče Celje: Arthur Miller, Smrt trgovskega potnika, premiera 24. september 2010, režiser Janez Pipan.

foto SLG Celje

Ko je Miller začel pisati dramo, ki jo je kasneje naslovil Smrt trgovskega potnika (Death of a Salesman) in podnaslovil Nekaj zasebnih pogovorov v dveh dejanjih in z rekviemom (Certain Private Conversations in Two Acts and a Requiem), je natančno vedel začetno Willyjevo repliko »Vse v redu. Nazaj sem.«, in da se bo končala s samomorom moškega, ki ga je poimenoval Willy Loman. Ko si je delal osnutke o drami o življenju družine Loman, je nekega dne zašel v kino, kjer si je ponovno ogledal film Fritza Langa Testament Dr. Mabuseja (The Testament of Dr. Mabuse, 1933), in spoznal, da je ime Loman že slišal ravno v Langovem filmu. Ime Loman je Millerju na popolnoma podzavestni ravni označevalo »prestrašenega človeka, ki kliče v prazno na pomoč, ki je nikoli ne dobi«.

Miller je dramo najprej naslovil Notranjost njegove glave (The Inside of his Head), obliko drame pa je zasnoval v prepričanju, da sedanjost in preteklost za človeka ne obstajata ločeno; da je preteklost del sedanjosti in da je sedanjost posledica naših hotenj in dejanj iz preteklosti. Obe sta v človeku prepleteni in včasih se sredi pogovora zalotimo, da smo bili v nekem drugem času in prostoru. Dramo je želel zasnovati kot notranje potovanje skozi Willyjeve misli, spomine, strahove, bojazni in fantazije. Drama je materializacija Willyjevega toka misli, je pozunanjenje njegovega notranjega sveta. Celotno dogajanje drame se zgodi v njegovi glavi, le rekviem se zgodi neodvisno od Willyjevih misli.

Drama Smrt trgovskega potnika je še ena od Millerjevih dram z avtobiografsko noto. Iz družinske zgodovine je zelo dobro poznal občutek neuspeha, ki ga človek poskuša skriti s humorjem. V nekem televizijskem intervjuju je Arthur Miller izjavil: »V vseh mojih dramah je čutiti vpliv grške tragedije. Igra govori o tem, kako gredo ptice domov spat. Letijo v vse smeri in počno vse mogoče, prazna veja pa čaka. Druga za drugo se spustijo in sedejo nanjo. To se dogaja v drami: vstop preteklosti v sedanjost. Brez tega si ne morem misliti tragičnega dogajanja, zato mora biti prisotno v vsaki drami. Ko sem v davnem letu 1948 napisal Smrt, sem se posmehoval Willyju – kajti mladi so domišljavi – češ da ne ve, kdo je. Z leti sem se zresnil.«

Drama Smrt trgovskega potnika se osredotoča na zadnji dan v življenju Willyja Lomana, zgaranega trgovskega potnika, katerega predstave o lastnem poslovnem uspehu in položaju na družbeni lestvici se tepejo z realnostjo njegovih skromnih poslovnih rezultatov in zasebnimi neuspehi. Večina dogajanja se zgodi v glavi Willyja Lomana skozi sanjarjenje in zasebne razgovore, ki razkrivajo družinsko preteklost – družinske upe, skrivnosti in izdaje. V drami se sedanjost in preteklost nenehno dopolnjujeta, osvetljujeta in prepletata. Preteklost neprenehoma vstopa v sedanjost in s seboj prinaša ljudi in dogodke, tako da na trenutke preteklost in sedanjost zaživita istočasno. Pretekli dogodki, pomešani s situacijo, v sedanjosti dosežejo svoj vrhunec z Willyjevo smrtjo. Ko pride do prebliska, da lahko s svojo smrtjo poskrbi za svojo družino bolje kot je lahko kadarkoli za časa svojega življenja, stori samomor v upanju, da bo denar od zavarovalne police omogočil življenje njegovi ženi in sinovoma. Upa, da bi se s tem denarjem lahko spokoril ali vsaj malo oprav krivde zaradi svoje ljubezenske afere, pri kateri ga je zalotil sin Biff, zaradi česar se je Biffu sesula idealna podoba očeta.

Tragika Willyja Lomana tiči predvsem v tem, da misli, da je edini, ki se ni dokopal do uspeha, njegova tragika je tudi v tem, da ni zmožen opustiti svojih sanj in nikoli ne podvomi v objekt svoje vere – v poslovni uspeh. V gonji za poslovnim uspehom je popolnoma pozabil nase in na svoje človeško bistvo. Vrednost človeka se meri po njegovem uspehu. Na koncu Lomanu ne preostane drugega, kot da svoje iluzije, lažne sanje, svoje napačne predstave o sebi konča s samomorom, ki naj bi njegovi družini prinesel zavarovalnino in s tem možnost lažjega preživetja.

S Trgovskim potnikom je Miller poskušal ustvariti nasprotje Aristotelove definicije tragedije –  kot nasprotje propada, padca vzvišenega, plemenitega človeka. Čeprav je Willy Loman žrtev usodne zmote (hamartía), je njegov padec padec malega človeka. V tem pogledu je Millerjeva drama demokratizacija antične tragedije: protagonist se ukvarja z vprašanjem ugleda, položaja v družbi in poslovnega uspeha, njegov propad pa je posledica njegove napačne predstave o samem sebi. Tragika Trgovskega potnika je v tragiki malega ameriškega človeka prejšnjega stoletja in v propadlih iluzijah posameznika 20. stoletja. Mali človek Amerike, dežele neomejenih možnosti, je prisiljen uspeti. Miller si je za glavni lik izbral malega človeka tudi zaradi svojega lastnega doživljanja krize tridesetih let 20. stoletja, ki jo opisuje takole: »Vse do leta 1929 sem mislil, da so stvari okoli mene trdne. Veroval sem kot večina Američanov, da za vse nekdo skrbi. Nisem natančno vedel, kdo naj bi bil, morda kak posloven človek, realističen, uravnovešen, pošten. Leta 1929 je ta človek skočil skozi okno … Vse, kar je bila včeraj resnica, je bilo danes sleparija. Nikjer in nikoli ni bilo odgovornega človeka, ki bi bil odgovoren za vse.« Takrat se je Miller začel spraševati o smislu poslovnega uspeha: »Ali je treba občudovati poslovni uspeh ali pa moramo v njem videti le iluzijo, ker usoda vsakega uspeha je, da nenadoma izgine, da uniči in poniža tistega, ki je stopil na njegovo pot? Ali je tak uspeh nemoralen, če sosedje ob njem nimajo niti za zajtrk?«

Drama razbija mit o ameriških sanjah. Vrednote, ki ji Loman ceni – samoiniciativnost, delavnost, družina, svoboda, potrošništvo, ekonomska varnost, konkurenca, samozadostnost, javno priznanje in uspeh, osebna izpolnitev –, navdihujejo ameriško miselnost. Navsezadnje je že v Deklaraciji ameriške neodvisnosti (1776) zapisano, da sodijo ´življenje, svoboda in iskanje sreče` med neodtujljive človekove pravice, vsak državljan pa ima s tem neodtujljivo pravico do uresničenja ameriškega sna. Eden ustanovnih očetov ZDA in podpisnikov Deklaracije ameriške neodvisnosti Benjamin Franklin je s svojim esejem iz leta 1757 Pot do bogastva (Way to Wealth) prepričal ameriškega delavca. Tudi Willy Loman, ki ga navdihuje neuničljivi Dave Singleman in želja, da bi v življenju uspel in bil priljubljen, sledi tem vrednotam, ki mu jih je vsilila družba, vendar ga tako življenje v resnici ne osrečuje, usoda pa se ob vsakem njegovem poskusu, da bi uresničil ameriški sen in si vzel svoj košček sreče, iz njega norčuje. Willy Loman je za uresničenje družbenih idealov, ki jih je vzel za svoje osebne ideale, stori le malo. Kot trgovskemu potniku, ki ni sposoben ničesar več prodati, mu preostanejo le še idealizirane zgodbe o njegovi poslovni preteklosti in preteklosti njegove družine.

Čeprav je Miller dramo napisal v le šestih tednih leta 1948, je o padcu Lomana razmišljal že zelo dolgo. Drama ima svoje korenine v kratki zgodbi In Memoriam, ki jo je Miller napisal leta 1932, ko je bil star sedemnajst let. Takrat je ravno končal gimnazijo in je kratek čas delal pri očetu. Zgodba govori o postaranem trgovskem potniku, ki ne proda ničesar več, stranke ga žalijo, denar za podzemno pa si mora sposoditi od Arthurja, mladega pripovedovalca zgodbe. Je človek, ki ga zanesejo čustva in vedno jih razkrije ob nepravem času. Njegovo ime je Schoenzeit, po vsej verjetnosti je Žid in prodaja plašče, za razliko od Willyja Lomana, za katerega nikjer v drami ni natančno napisano, kaj prodaja. Zgodba temelji na resničnem dogodku, saj je bila na rokopisu zgodbe Millerjeva opomba, da je trgovski potnik, ki ga je poznal en dan, naredil samomor – vrgel se je pod vlak. Zgodbo je našla Millerjeva mama ravno v času, ko so uprizorili Smrt trgovskega potnika.

V času študija na univerzi je v svoje beležke zapisal nekaj idej o liku Willyja Lomana. Takoj po končanem študiju je leta 1938 napisal zgodbo v verzih v obliki notranjega toka zavesti z naslovom Schleifer, Albert, 49 o propadlem in obupanem trgovskem potniku, ki prodaja ženske plašče in konča svoje življenje na tračnicah podzemne železnice. Predhodnica Smrti, napisana kot miselni tok v obliki žalostinke, ni bila nikoli objavljena. Postarani trgovski potnik je na pragu svojega petdesetega rojstnega dne v čudnem duševnem stanju, komaj še kaj govori, večinoma se pogovarja le še s sabo. Razmišlja o samomoru, smrt pa dojema kot rešitev pred monotonijo službe, v kateri ni uspešen. Tudi on si mora sposoditi drobiž za vožnjo s podzemno od mladega črnca, kar je zanj znak njegovega popolnega ponižanja in propada.
Na Millerja sta v najstniških letih velik vtis naredila njegova strica Manny Newman in Lee Balsam – oba trgovska potnika. Millerja je dolga leta fasciniral predvsem Manny Newman. Njegova protislovnost in njegovi ambiciozni, vendar nerealni načrti za njegova sinova, so izoblikovali Millerjevo predstavo Willyja Lomana in njegove družine. Manny Newman je bil bolestno tekmovalen, v njegovi hiši se ni smelo obupavati nad življenjem, zaradi česar je Miller njihov dom doživljal kot »gnezdo ameriških idealov«. Mannyjev sin Buddy je bil, tako kot Biff Loman, dober športnik, tako kot Happy Loman je bil uspešen in zaželen pri puncah ter neuspešen v šoli. Mannyjeva žena je vdano podpirala svojega moža, mu z mirnim in zanesenjaškim nasmeškom vlivala občutek spoštovanja, s svojim vdanim potrpljenjem je gotovo vplivala na lik pripadne Linde Loman.

Pri oblikovanju Willyja Lomana naj bi ga navdahnilo tudi življenje in poslovni propad njegovega očeta in nekega prodajalca v očetovi trgovini. Z uspehom in neuspehom obremenjen človek se pojavlja že v njegovih prejšnjih dramah. Čeprav Smrt trgovskega potnika ni biografska drama o Millerjevem očetu, mu je ravno dogodek iz očetovega življenja izrisal sliko človeka, ki neomajno verjame v svetlo prihodnost in lastni uspeh, hkrati pa se vsak dan sooča z dokazi o lastni nesposobnosti. Nekega dne si je Isidor Miller moral sposoditi denar za podzemno od svojega sina Arthurja. To je bil kritičen trenutek v njunem odnosu, ki je govoril o spremembi moči v odnosu očeta in sina, ter hkrati glasno opozorilo, kako je Amerika razočarala vse tiste, ki so verjeli v gotovi uspeh v obljubljeni deželi. Ko je propadlo družinsko podjetje, se je Isidor Miller boril za svoj položaj in dostojanstvo v družbi s tem, da je odpiral nova podjetja in si iskal nove posle. Ves čas je upal, da mu bosta sinova sledila na njegovi poslovni poti, zato je Arthurjevo željo po študiju na univerzi dojemal kot izdajo. Prepričan je bil, da bi njegov sin lahko uspel tam, kjer je on propadel. Uspeh sina bi opral očetovo čast in opravičil očeta, ki je zapustil domovino in se v upanju na uspeh odselil v drugo državo. Isidor je svojo identiteto gradil na poslovnem uspehu podjetja, zato je propad podjetja dojemal kot lasten propad.

Miller je pri pisanju Smrti trgovskega potnika našel edinstveno dramsko formo in uporabo časa, prav tako pa je izoblikoval tudi poseben jezik. Na Millerjevo uporabo jezika je bistveno vplival Tennessee Williams. Ko je Miller videl njegov Tramvaj Poželenje, se je začel še bolj sistematično ukvarjati z jezikom. V avtobiografiji je zapisal, da je »uprizoritev Tramvaja Poželenje odprla vrata, ki niso bila toliko povezana z zgodbo, liki ali režijo, ampak z besedami in njihovo osvoboditvijo, z užitkom dramatika ob zapisovanju teh besed, z govornostjo besed«. Dedič tega »užitka v besedi« je Willy Loman. Miller je želel ustvariti jezik, ki bi tako v jezikovnem kot v psihološkem smislu izpostavil notranjost Willyjeve glave. Želel je jezik, ki bo izražal sočasnost Willyjevega razmišljanja in njegovega sanjarjenja. Za Willyja sta preteklost in sedanjost enako živi, včasih se celo zaletita in popolnoma preplavita njegove misli. Smrt trgovskega potnika ne upošteva linearnosti časa in kronološkega razvoja dogodkov. Dogajanje drame res zaobjame zadnji dan v življenju Willyja Lomana, vendar daje prednost času Willyjevega notranjega sveta, ki pronica skozi njegova sanjarjenja in spomine. Miller združi čas preteklosti in sedanjosti ter svet realnosti in iluzij.

Zelo ga je očaralo tudi, kot je temu rekel Williams, »plastično gledališče« – uporaba luči, glasbe, scenografije in drugih neverbalnih izraznih sredstev, ki dopolnjujejo tekstualni nivo uprizoritve. Iz želje, da bi se odmaknil od besednega realizma, je Miller ustvaril lirično dramo, bolj poetično gledališče. Odrski znaki, scenska podoba, telesna govorica so prevzele pomembne vloge v uprizoritvi in poudarile konflikte, ki so jih Lomanovi publiki sporočali z besedami. S Smrtjo se je želel Miller odmakniti od realizma in drami vdahniti poetičnost, ki jo je začutil v Williamsovem Tramvaju Poželenje, tako da je v Willyjevo dolgočasno in enolično življenje vpletel njegove sanje in upanje na spremembe. Zadnji dan svojega življenja se želi Willy dokopati do lastnega bistva, poskuša razumeti samega sebe, sprejeti svet iluzij, kateremu pripisuje status realnosti.

Mnoge interpretacije so dramo označile kot kritiko kapitalistične družbe, ki izloči neuspešne posameznike – Willy proces lastnega izločevanja iz družbe zaključi s tem, da sebe spremeni v objekt, v proizvod, kar mu omogoči, da sklene najdonosnejšo kupčijo svojega poslovnega življenja: lastno eksistenco proda za zavarovalnino. Drama Smrt trgovskega potnika presega poenostavljeno družbeno kritiko, saj zastavlja temeljno praktično in metafizično vprašanje človekovega obstoja: »S čim človek doseže izpolnitev v življenju?« To vprašanje podpre veličino igre in podkrepi njeno filozofsko globino. Willy Loman ni le zgarani, iztrošeni šibki člen kapitalistične družbe, ki ga ravno privlačnost bogastva in želja po uspehu in priljubljenosti silijo v sanje in v smrt. Njegov resničen problem se skriva v njegovi nesamozavesti, v njegovi nezaupljivosti do sveta, v njegovem globokem občutku neizpolnjenosti, v njegovi nesposobnosti dojemanja svojega emocionalnega sveta, predvsem pa v njegovi nenehni potrebi po tem, da bi ga imeli vsi radi. Njegov problem so njegove sanjarije in iluzije, ki jih večinoma dojema kot objektivno stvarnost. Svojo nesamozavest in pomanjkljivosti skriva za nenehnim hvaljenjem samega sebe in izkrivljanjem realnosti, čeprav Willy zelo dobro ve, da Amerika ni dežela, ki vsem ponuja enake možnosti. V redkih trenutkih razkrije svoje iskreno prepričanje o stanju sveta, kot to stori v restavraciji, ko se sreča s svojima sinovoma: »Ne zanimajo me zgodbice o preteklosti in tako sranje, ker je ogenj v strehi, fanta a razumeta? Grozen plamen požira vse okrog nas. Danes sem ostal brez službe.« Zaradi takega razumevanja sveta in vpogleda v družbeno dogajanje Willy ni odpadnik družbe ali poenostavljeni povprečnež. Tovrstne redke Willyjeve izjave poglobijo njegovo tragiko in govorijo o tem, da je sposoben ločiti realnost od svojih izmišljij. Willy nenehno niha med zanikanjem in zavedanjem lastne situacije.

Drama šestdeset let po svojem nastanku ne izgublja svoje aktualnosti. Živimo v svetu, ki ustvarja vedno več Willyjev Lomanov, ki si neuspešno prizadevajo za svoj košček sreče in izgubljajo stik z realnostjo, velikokrat kot način bega pred lastnimi pomanjkljivostmi. Z ekološkega stališča so Willyeve jezne izjave o prenaseljenosti in pozidanosti danes le še bolj aktualne. Z ekonomskega stališča je danes Willyjev nenehen boj, da bi odplačal hipoteko in zavarovanje, zelo znano dejstvo skoraj vsakemu posamezniku v vedno bolj kapitalističnem, potrošniškem svetu. Willy živi v državi brez socialne varnosti, po štiriintridesetih letih dela za isto firmo čez noč ostane brez službe. Živi v svetu, ki ga na vsakem koraku spominja na njegovo nepomembnost in neuspeh. Verjame lastni utvari, da bo imel večji dobiček od samomora, kot ga je imel od vseh poslov v svojem življenju. Willy, izčrpan od borbe z občutki krivde, izgube, poraza, neuspeha, pride do zaključka, da si »na koncu vreden več mrtev kot živ«.

Smrt trgovskega potnika je drama o družini kot osnovni družbeni celici in predvsem o zapletenih in nerešenih odnosih med družinskimi člani ter o odnosu med možem in ženo ter odnosu med starši in otroki. Je drama o očetu, ki je s svojimi nenehnimi sanjami in neresnicami uničil družino. Je drama o človeku, ki je svoje življenje zapravil v laganju samemu sebi in drugim, v prirejanju resnice, s tem pa uničil lastno življenje ter onemogočil življenje svojih najbližjih. Nihče od Lomanov ne more pobegniti pred zamolčano družinsko zgodovino. Eden osrednjih družinskih problemov je tudi dejstvo, da Lomani vedo, da so s svojimi drobnimi tatvinami, goljufijami in prevarami prekršili zakon in družbene norme, vendar to le redko priznajo. Za Lomane velja, da resnica ubija. Vse do zadnjega dne Willyjevega življenja se nihče od članov družine noče soočiti z dejstvi o odnosih v družini in njihovem položaju v družbi, temveč iluzije spreminjajo v podobo resnice in Willyju pomagajo ohranjati njegov svet laži. Lomanovi so zavezniki in mojstrski stvarniki lastnega fantazijskega, varljivega sveta, ki ga spremenijo v podobo realnosti. Iluzije so tako močno vsajene v psihodinamiko in besednjak družine, da Lomanovi izgubijo stik z realnostjo. Obtičali so v zanikanju in upajo, da se bodo njihova življenja sama od sebe nekako uredila. Laži, s katerimi vzdržujejo podobo idealne družine in uspešnih posameznikov, so uničile njihove odnose.

Miller je sam ponudil več zanimivih interpretacij Smrti trgovskega potnika: to je igra o »paradoksih življenja v tehnološki civilizaciji«, igra o »odtujenosti, ki jo prinese tehnološki razvoj /…/ o ceni, ki jo plačamo za napredek«, igra o »nasilju v družini«, igra o »zatiranju posameznika, ki so mu vsiljene potrebe družbe«, igra o »človeku, ki se ubije, ker ga nimajo vsi radi«. Njegova pripomba ob uprizoritvi Smrti leta 1983 na Kitajskem se verjetno najbolj neposredno nanaša na bistvo igre: »Smrt trgovskega potnika je v resnici zgodba o ljubezni med očetom in sinom ter na nek nor način o njuni ljubezni do Amerike.« V Millerjevih zapiskih so številne opombe, ki govorijo o tem, da je bil ravno odnos med Willyjem in Biffom osrednja tema drame. Gonilo dramskega dogajanja je odnos med očetom in sinom, potreba očeta, da bi na sina prenesel zlagane vrednote, in potreba sina, da bi se osvobodil očetovega vpliva. Willy je prepričan, da je razočaral Biffa, ker ni uspel v svojem poslu in s tem uresničil sanj o uspehu. V resnici pa mu je sanje o uspehu tako močno vbil v glavo, da se Biff počuti manjvrednega, ker svojega življenjskega uspeha ne more pokazati v denarju. Willy je sinova vzgajal v pričakovanju neizogibnega uspeha, v prepričanju, da si lahko vzameta, kar hočeta. Ko odrasteta, Biff izgublja službo za službo zaradi kraj in celo pristane v zaporu, Happy pa postane ženskar, ki verjame le v lasten užitek, vendar v življenju ne doseže ničesar velikega. Biff in Happy sta odrasla v svetu, kjer je videz pomembnejši od resnice.

Miller je v svojih opombah zapisal, da je Biff jezen zaradi očetove nemoči, šibkosti in ljubezni do njega. Biff bi se lahko osvobodil le z odhodom od doma, kamor se nenehno vrača, saj se kljub vsemu boji, da bi z odhodom od doma uničil očetove upe in sanje. Willy Loman vidi v svojem sinu Biffu opravičilo in smisel svojega obstoja ter rešitev časti. Biff ne želi več živeti očetovih sanj, s čimer ogrozi očetovo osebno izpolnitev, spravo s svetom in samim seboj. Sanje Willyja Lomana so prepreka med Biffom in življenjem, ki si ga želi živeti. Skozi konflikt očeta in sina se izrisuje njun boj za lastno eksistenco. V napetosti in nasprotjih med željami in potrebami očeta in sina se zgodi dogajanje celotne drame.

Willyjeva dilema je dilema civilizacije, ki kot nacionalno poslanstvo izpostavlja neodtujljivo pravico posameznika do sreče, kar zameša z materialnim lastništvom, kot se je to zgodilo ustanovnim očetom ZDA, ki so razpravljali o tem, če sta sreča in lastnina sinonima. Čeprav si Willy želi, da bi uspel v materialističnem svetu prodaje, pa v resnici hlepi po tem, da bi bil ljudem všeč, da bi ga imeli radi in to enači z uspehom. Ne more se soočiti z realnostjo in ker je ne more spremeniti, spremeni svoje predstave o njej. Tudi njegovi spomini niso realna preteklost, ampak konstrukcija preteklosti, ki jo prireja svojim trenutnim potrebam. Willy Loman poskuša osmisliti sam sebe in se dokopati do smisla svojega bivanja. Njegova tragična zmota je, da verjame, da se ta skriva v materialnem svetu.

V drami Smrt trgovskega potnika Willy ne pride do tragičnega spoznanja o svoji zmoti, kar je Miller označil za šibko točko drame: »Mislim, da Willyju Lomanu manjka vpogled v lastno situacijo, zaradi česar bi bil večji, pomembnejši lik … Nastopiti mora trenutek, ko človek spozna, kaj se je z jim zgodilo

Z glavnim likom trgovskega potnika je Miller vzpostavil ikono ameriške družbe. Willy trguje z upanjem, z boljšo prihodnostjo. Prodaja jutrišnje sanje, prodaja podobo sebe kot uspešnega in priljubljenega človeka. Kot trgovski potnik mora biti vedno nasmejan, očarljiv, prijeten, vedno mora igrati vlogo, ki jo ljudje od njega pričakujejo. Na svojo nesrečo ne loči več med to vlogo in lastnimi željami.

James Knox je v knjigi Sposobnost prodajanja in poslovna uspešnost (Salesmanship and Buisiness Efficiency, 1912) zapisal, da »trgovski potnik tako kot igralec govori misli drugih ljudi in prepriča z načinom govora in načinom igranja.« Willy kot trgovski potnik nastopa za svojega šefa, za svoje kupce, za svojo ženo in sinova, za svojega brata. Počasi izgublja svoje občinstvo, najprej kupce in šefa, na koncu še sinova. V svojo vlogo trgovskega potnika, ki je ne more več ločiti od svoje intimne človeške podobe, je vedno manj gotov. Boji se, da se mu ljudje smejijo, da ga nihče več ne jemlje resno in da ni več priljubljen. Igra je napisana v času ameriškega gospodarskega razcveta, ko je ponudba komaj dohitevala povpraševanje. Trgovskim potnikom se takrat ni bilo potrebno posebej truditi za prodajo. Willy izgubi službo, ker ni več sposoben igrati in prodati vloge uspešnega trgovskega potnika. Verjame obljubam, ki jih je Amerika dala sama sebi – da je v najpomembnejši državi na svetu uspeh neizbežen. Ker Willy ne more več potovati in ničesar več ne proda, se mu razblini podoba o samem sebi in izgubi smisel svojega obstoja.

Drama Smrt trgovskega potnika je eden najboljših dramskih tekstov, ki govori o stanju neke družine v času krize. Miller v drami izostri Lomanove iluzije in neuspehe, njegovo tesnobo, duševne muke in zapletene družinske odnose do točke, ko Loman postane tragični junak. Drama s časovnimi preskoki omogoča detajlni vpogled v življenje neke družine, z vsemi vzponi in padci, upanjem, željami in nesposobnostjo uresničenja ameriškega sna. Drama je šestdeset let po svojem nastanku popolnoma aktualna, saj se v obdobju gospodarske in socialne krize dotika usode mnogih med nami.

Smrt trgovskega potnika je kot dolg Willyjev monolog, kamor se vključujejo še druge osebe, saj je on tisti, ki narekuje in ustvarja ritem dogajanja in zorni kot pogleda na dogajanje. Je portret človeka, ki si obupno prizadeva, da bi osmislil svoje življenje, obenem pa se zaveda neuspehov, ki jih pri tem doživlja. Je drama o človeku, ki je popolnoma slep za ljubezen svojih bližnjih (ki le nemo opazujejo), ki uničuje svoje in njihovo življenje za lažno obljubo zlate prihodnosti v državi, ki svoje državljane vzgaja v prepričanju, da je vsakemu posamezniku sreča neodtujljiva in uspeh zagotovljen.

Viri in literatura
-    Miller, Arthur. Smrt trgovskega potnika. Prevajalec Zdravko Duša.
-    Bigsby, Christopher. Arthur Miller. Weidenfeld & Nicolson, London 2008.
-    The Cambridge Companion to Arthur Miller. Cambridge University Press 2008.
-    Miller, Arthur. Collected Plays 1944–1961. The Library of America 2006.
-    Kralj, Lado in Duša, Zdravko. Ameriška drama dvajsetega stoletja. Založba Karantanija, Ljubljana 2001.

Povezave:

- več o predstavi
- Janez Pipan na Geslu
- Janez Pipan na Repu
- Fotogalerija na SiGledal

Povezani dogodki

Tatjana Doma, 27. 11. 2010
Lepote naj ne vidijo debili