Miha Trefalt, 16. 5. 2014

Vito Taufer: Verjamem v kritičen potencial komedije

Gledališče Koper, Edward Albee KDO SE BOJI VIRGINIE WOOLF?, režija Vito Taufer, premiera 16. maj 2014.
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž

Pogovor z režiserjem Vitom Tauferjem pred premiero komedije Kdo se boji Virginie Woolf?

Besedilo Kdo se boji Virginie Woolf? je nastalo v času, ko je bila ameriška družba še zelo optimistična in so Američani še verjeli, da lahko spremenijo svet. Vzdušje družbe je danes manj optimistično. Se zato besedilo bolje »prilega« današnjemu času?

Najbrž je še bolj očitna tragična jalovost današnjih intelektualcev, ki jim preprečuje, da bi delovali, na primer spremenili družbo v skladu s svojim mišljenjem.

Marta in George 23 let živita v nekakšnem sadomazohističnem razmerju, iz katerega bi marsikdo od nas že izstopil. Zakaj vztrajata? Zaradi odvisnosti od odnosov?

Ne vem, mogoče sta še vedno drug drugemu zanimiva. Kot je očitno še vedno občinstvu zanimiva naša igra. Kljub obupnemu filmu, ki so ga posneli po njej.

Je treba to nekoliko nenavadno besedilo brati le kot realistično-psihološko sliko zakona?

Lahko kot sliko katerega koli družbenega razmerja, ki se poslužuje demokratičnih, humanističnih in seveda tudi izvorno skrajno idealističnih principov (na primer samostojna Slovenija), pa se na koncu izkaže očitno edina možna igra: kdo bo koga v rit.

Se vam ne zdi, da gledalec Marto in Georgea danes »bere« le še kot dva čudaška zakonca, izolirana v njima lastnem svetu?

Tudi to je čar te igre, da jo vsakdo lahko bere, kakor želi. Zanimiva in zabavna je z različnih plati.

Na eni strani Marta in George, na drugi Nick in alkoholna odvisnica Honey, ki sta le na prvi pogled utelešenje zglednega zakona. Je njun zakon manj zlagan kot Martin in Georgeov?

Martin in Georgeov zakon ni zlagan. Nasprotno. Svojo resnico živita tako intenzivno, da postane že skoraj resničnost. Vsaj za njiju. In kar je pomembno, je, da sta v tem dosledno skupaj. Mladi par pa dejansko živi v klobčiču medsebojnih laži in pretvarjanj in spakovanj. To je velika in bistvena razlika. In pravzaprav, vsaj zame, tokrat, point igre.


Foto: Jaka Varmuž
Je v besedilu, ki tematizira tudi vprašanje iluzije in resničnosti, razen »igrice« o sinu, ki ga nikoli ni bilo, sploh pomembno, katera od izpovedi zakoncev je resnična?

Je pomembno. Zelo. V obeh izpovedih je resnica in laž. Resničnost in iluzija. Ampak drug drugemu ne lažeta.

Vprašanje žanra je tokrat najbrž enako vprašanju uprizoritvenega koncepta in se zato giblje od črne komedije do drame, za nekatere celo »ljubezenske zgodbe« … Kako bi žanrsko opredelili svoje videnje uprizoritve?

Jaz osebno bi ji najraje rekel komedija. Je pa tudi res, da so na svetu tudi grozne reči, kot pravi George: A ne se dat!. Verjamem pa vsekakor v kritičen potencial komedije pa tudi zdravilen in katarzičen potencial smeha in iluzije. In kot je pač v gledališču – bolj ko gre zares, večja je iluzija. In po navadi je tudi bolj smešno.

Izmišljeni otrok je posledica dejstva, da Marta in George otrok nista mogla imeti, a vendar – sta imaginarnega otroka iznašla kot intelektualno orožje ali iz čustvene potrebe, kot čustveno orožje?

Iz ljubezni.

Je eksorcizem izmišljenega otroka le metafora za odpravljanje napačnih iluzij, na primer Martinih, da bo George še kdaj napredoval, da bo kdaj objavil roman …?

Vse sorte je. Boleče vsekakor. Kot vsako soočenje s spremembo. Kot vsaka revolucija. Kot vsakič, ko resničnost premaga iluzijo. Ali obratno. Albee se noče postavit v vlogo razsodnika. (Čeprav je očitno na strani starejšega para.) Zato se mora gledalec nujno ukvarjati z vprašanjem, kaj pravzaprav motivira tako odpravljanje napačnih iluzij.

Albee s svojimi »junaki« ne sočustvuje, ne išče vzrokov za njihov poraz, jih ne opravičuje in ne zagovarja. Identifikacijski moment gledalca z likom umanjka. Kako bo občinstvo sprejelo Marto, Georgea?

Nimam pojma, kako ju bo sprejelo, pravzaprav se s tem vprašanjem sploh ne ukvarjam. Ampak ugotavljam, da ravno ker Albee vseh teh stvari ne počne, je ta identifikacijski prostor popolnoma odprt. Jaz osebno se lahko identificiram z vsemi liki in sem imel na vajah velikokrat to srečo da sem vse te like bral. Mislim, da sem bil najraje George, čeprav tudi Marta ni slaba. Zelo zabavno je bilo biti Nick, še bolj Honey.

Besedilo Kdo se boji Virginie Woolf? je obsežno, za igralce zahtevno in izčrpljujoče … V čem se študij takšnega besedila razlikuje od študija »klasičnih« predstav?

Nič takega se ne spomnim.

Dober teden pred premiero ste prostor, v katerem se igra dogaja, iz scensko realistične dnevne sobe prestavili v izpraznjen, nedefiniran prostor, ki ga napolnjujejo le miza s štirimi stoli in velika slika v ozadju. Ste hoteli z manj »definiranim« prostorom doseči večji občutek univerzalnosti?

Ne, samo v tisto isto dnevno sobo smo postavili še jedilno mizo.

 

Iz gledališkega lista uprizoritve

Povezani dogodki

Miha Trefalt, 17. 5. 2013
Goldonija smo vrnili ulici
Miha Trefalt, 12. 1. 2018
Smrt je del življenja