O Severjevi vlogi in njegovi ikonografski podobi v drugi polovici 20. stoletja bo predaval dr. Štefan Vevar, ki se bo o velikem igralcu in njegovi vlogi v slovenskem gledališču v nadaljevanju pogovarjal s Severjevima nekdanjima soigralcema Andrejem Kurentom in Jurijem Součkom. Večer bo pospremila tudi fotografska serija igralčevih markantnih likov in video odlomek iz ene njegovih magistralnih vlog.
Gledališki in filmski igralec Stane Sever se je leta 1914 rodil v Ljubljani. Maturiral je leta 1936 v Mariboru. Že pred tem je stal na odrskih deskah, saj je igral v viškem sokolskem gledališču in Šentjakobskem gledališču. Prvi preboj je dosegel komaj dvajsetleten, leta 1934 z vlogo pisarja Mrve v gledališki predstavi Lepa Vida, ko je nastopil v ljubljanski Drami.
Leta 1937 je bil redno angažiran v ljubljanski Drami in ostal v njej do leta 1968, ko je ustanovo zapustil in osnoval Gledališče enega. Vendar je z monodramami nastopal le dve leti, leta 1970 je umrl tako rekoč na odrskih deskah oziroma neposredno po nastopu v pohorski vasi Ribnica.
Med vojno se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje in ni veliko igral. Po letu 1945 pa je kmalu postal med najbolj zaželenimi gledališkimi umetniki. Zlasti je bil opažen kot baron Lenbach (V agoniji, M. Krleža) in v vodilnih vlogah t.i. ruskega sporeda.
Pomemben je bil njegov prispevek k slovenski dramatiki, zlasti so mu bili blizu liki iz Cankarjevih dram in komedij. Velik igralski lok je opravil v uprizarjanju Shakespearovih iger, začenši z obrobnimi vlogami od vse zahtevnejših. Po letu 1945 se je uveljavil kot Hamlet, ki ga je igral izmenjaje s kraljem Klavdijem. Pomemben je tudi njegov delež pri uprizarjanju mnogih svetovnih novosti.
Občasno je tudi režiral, med drugim v Šentjakobskem gledališču, ljubljanski Drami, Mestnem gledališču ljubljanskem in v svojem Gledališču enega. Veliko je nastopal na radiu, sodeloval je v televizijskih igrah, še pomembnejši pa je njegov prispevek k slovenskemu filmu.
Na filmu je debitiral leta 1947 v celovečercu To ljudstvo bo živelo. Med njegove najpomembnejše igralske dosežke, ki jih je ustvaril na filmu, pa sodijo vloge Drejca v filmu Na svoji zemlji (1948), profesorja Slaparja v komediji Vesna (1953), profesorja Korena v Trenutki odločitve (1955), vloga Andreja Vitužnika v Tri zgodbe - Slovo Andreja Vitužnika (1955) ter Toneta Smrekarja v Družinskem dnevniku (1961).
Poleg igralske je imel tudi akademsko kariero. Od leta 1950 je bil na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo honorarni predavatelj za dramsko igro in umetniško besedo, leta 1966 pa je postal izredni profesor.
Dvakrat je prejel Prešernovo nagrado - leta 1949 in 1959 - in leta 1955 zlato areno v Pulju.