Andrej Jus se z gledališko režijo profesionalno ukvarja od leta 2007, s Šentjakobskim gledališčem je prvič sodeloval pri navihanem in poskočnem muzikalu za otroke, Malem Kakaduju Svetlane Makarovič, tokrat pa je na oder postavil Blok II., ki predstavlja eno od socialističnih stanovanjskih naselij v katerem v glavnem živijo nižji socialni sloji. Veliki finale je svatba, kjer se prvič združijo vsi junaki. Vse igralske nianse so zagotovo zasluga zanesljive režiserske roke, ki je v tekstu nenehno odkrivala nekaj več; morda mu je pri tem pomagal tudi njegov hudomušen, nagajiv, na trenutke tudi predrzen pogled na svet, ki ga piše življenje.
Kot je povedal Jus, je bil prevzet predvsem nad gorečnostjo in pripadnostjo igralcev, ki ga izkazujejo gledališču. Upa, da mu bo s posrečeno igralsko zasedbo uspelo prikazati zatohlost, omejenost in vrtičkarstvo, ki po njegovem mnenju zaznamujejo slovenski prostor. Komedija prinaša tudi več identifikacijskih momentov za vsakega gledalca. Jus se je sam večkrat zalotil, da se je odzval na neko stvar zelo podobno, kot se kateri od likov v predstavi.
Kostumi, ki jih je je zasnovala Sara Smrajc Žnidarčič, so v tesno prepletenem, medsebojno odvisnem odnosu z igro, ki izhaja iz realizma. Like mora gledalec prepoznati iz vsakodnevnega življenja in v tem življenju doživeti, pa čeprav so le ti rahlo pretirani v svoji ilustraciji zavoljo komičnosti prizorov. Junaki predstave so sicer oblečeni v sodobna, urbana, a hkrati zelo stilizirana oblačila.
Za sceno je poskrbela Ana Rahela Klopčič, ki je stanovanjski blok zasnovala kot satovje bivalnih prostorov. Modularna stanovanja se nizajo eno ob drugem, bivalne celice so utesnjujoče in majhne, tako kot sive in tesnobne usode njihovih stanovalcev, ki skupaj s sosedi zapolnjujejo in barvajo vsak dan. Vsak s svojo zgodbo, sanjami in razočaranji.
Kot so zapisali na spletni strani producenta, gre za preprosto zgodbo, nastalo na osnovi petih enodejank A. P. Čehova, ki mestoma deluje groteskno in kljub srečnemu koncu nakazuje na veliko fekalij v naši družbi. Tako kot stanovalci v še napol socialističnem bloku, v katerega že vdira kapitalizem in lastništvo nad stanovanji ter upravljanjem okolice, zaradi malomarnosti in nonšalance nekaterih namreč trpimo vsi. A človeško-komični-samoironični pristop nam v Bloku II. vsakdanjo problematiko približa na tak način, da se ob tem nasmehnemo v svojem srcu ter gremo iz gledališča zadovoljni s tem, da smo po principu grških komediografov sicer enaki junakom na odru, le da smo kljub temu še vedno v boljši situaciji in da bi zmeraj lahko bilo ali bolje ali slabše.